Na tokratni foto potep z vlakom nas je odšlo 10 ljubiteljev fotografije in potovanj. Tina, Sašo, Katja, Nevena, Dijana, Vanja, Marjan, Teja, Olga in moja malenkost smo se tisto soboto dobili ob 8:15 na železniški postaji v Ljubljani. Jutro je bilo  sveže, čisto in jasno, pravi raj za fotografiranje. Ni dobrega pričetka dneva brez jutranje kavice, ob kateri smo si vzeli čas in prilagodili funkcije na aparatu najprej za fotografiranje z bliskavico v notranjem prostoru, nato pa, za fotografiranje statičnih motivov kot so peroni, stoječih vlakov, tirnic in vseh tistih železniški inventarjev, ki jih ni moč videti drugje.

Vlak namenjen v Postojno je imel odhod ob 9:36 uri. Kmalu smo ugotovili, da so vožnje z vlaki po žledu, ki je februarja prizadel Slovenijo prava redkost saj vozijo le še enkrat na dan, pa še takrat občasno ljudi preusmerijo na avtobusni prevoz.

Vlak IC 505 je bil točen, kondukterji in zaposleni na vlaku izjemno prijazni in sproščeni. Že takoj smo vzbudili veliko zanimanja saj se skupina desetih fotografov ne sprehaja pogosto po vagonih. Toplo dobrodošlico so nam zaželeli že ob luknjanju voznih kart nato pa so nam dali zeleno luč, da fotografiramo vse vagone na vlaku vključno s kolesarnico in Lisičkino restavracijo.

Dinamika vlaka, separeji različnih barv in vzorcev, pogled na kraje in vasi iz popolnoma nove perspektive nas je takoj animiralo. Vzdušje smo izkoristili za fotografiranje drug drugega, ljudi na vlaku, eksperimentirali z daljšimi in krajšimi časi osvetlitve ter zaslonko. Pa da ne pozabim omeniti, ta dan smo vse motive fotografirali v črno beli tehniki. No, skoraj vse saj nekateri preprosto  bolje izgledajo v barvah.

Medsebojno fotografiranje.

Fotografije posnete z različnimi časi osvetlitve.

Lisičkina restavracija.

Kolesarnica ali službeni vagon, kot mu strokovno pravijo.

Pri Borovnici smo dobili edinstveno priložnost fotografirati priklop dizelskega vlak na naš IC505. Poleg nas, je bil na vlaku tudi profesionalni fotograf in ljubitelj vlakov iz Chesterfilda, ki je prišel v Ljubljano fotografirati priklop omenjenega dizelskega vlaka. Izvedeli smo, da nameravajo decembra meseca izvesti vožnjo z dizelskim vlakom iz Ljubljane v Insbruck, na katero smo bili povabljeni tudi mi. Več o tem projektu lahko preberete njegovi spletni strani www.loco-photos.net .

In potem prispemo v sončno Postojno. Ena izmed najlepših železniških postaj v Sloveniji je upravičila svoj sloves. Vsaj sloves fotogeničnosti. Tam smo se razbežali vsak na svojo stran, in jo raziskali skozi oko objektiva.  Na koncu pa smo se dobili in posneli še legendarno skupinsko fotografijo.

Nekaj stopnic od železniške postaje po hribu navzdol se razprostira mesto Postojna. Urejeno, čisto in prijazno mesto nas je sprejelo med svoje ulice. "Can i help you" ... so nas spraševali prijazni mimoidoči misleč, da smo turisti. To nas je zabavalo in dobra volja se je samo še stopnjevala.

V samem centru Postojne, pred Epic hotelom smo naleteli na najboljši naravni sladoled v mestu. Sladolednica izbranih okusov in ponudbe Aroma je v lasti bobnarja skupine Kingston Klemna Ogrizka. Takoj smo se "zaštekali" in v poskušnjo dobili sladolede različnih okusov. Hvala Klemen za okusno in prijetno druženje :)

Po hladni osvežitvi smo se odpravili v stari del mesta imenovan Majlont. Pot med prikupnimi in urejenimi hiškami nas je vodila do ruševin srednjeveškega gradu. V čudoviti naravi nad mestom smo se najprej na ruševinah odpočili, nato pa je Marjan organiziral gasilsko fotografiranje Pri slovenski štangi. Tako se imenuje razgledno mesto na katerem je na dolgem drogu Slovenska zastava.

Na poti nazaj do železniške postaje smo se na hitro ustavili še na kavici potem pa hitro po hribu navzgor, da ne zamudimo vlaka. Ta je prišel z večjo zamudo, nam je pa zato ostalo več časa za fotografiranje notranjosti železniške postaje.

Pa nam je vseeno ostalo še toliko časa, da smo imele še manekenski sprehod po peronu ...

Na vlaku proti Ljubljani so tečajniki dobili v roke mini test z vprašanji o poznavanju fotografije in njenih zakonitosti. Preizkus znanja se je razvil v luškano razpravo, o tem s kakšnimi izzivi se soočamo pri vsakdanjem fotografiranju.

Tovrstni foto potepi so res balzam za fotografsko dušo. Bogatijo znanje in kreativni duh v posamezniku. Tina je proti koncu potepa lepo opisala tisti dan: "Veliko se naučiš, ko si del fotografske skupine".

Hvala vsem, ki ste bili na potepu in ustvarili tako čudovite fotografije!

Bolonja, po svetu poznana kot mesto učenosti zaradi Univerze, po tradicionalni hrani, kot so tortelini, ragu, mortadela, in po rdeči barvi arhitekture, nas je gostila od 26. do 29. aprila 2014. Na potep smo se odpravile fotografinje Tina (Tynch), Višnja in jaz. Vse tri ljubiteljice potovanj, novih krajev in doživetij smo se tisto soboto dopoldan odpeljale v romantično mesto nabirat nova znanja, lovit najboljšo svetlobo in edinstvene trenutke skozi oko aparata. Pot, ki je trajala slabe štiri ure, je potekala gladko, punci sta se prepustili dobri glasbi in dremali, jaz pa sem v mislih obujala spomine na svoj prvi obisk Bolonje ...

Pred leti sem v eni od ljubljanskih kavarnic spoznala umetnika, slikarja po imenu Francesco, doma iz Bolonje. V Ljubljano je prišel spoznavat nočno življenje (na podlagi govoric, da je Ljubljana TOP mesto, ki ga je potrebno obiskati). Oba ljubitelja umetnosti sva se takoj prijateljsko ujela in povabil me je, kot se je takrat izrazil, "v najlepše mesto na svetu". Povabilo sem rada sprejela in čez čas sem ga res obiskala. Kot pravi italijanski gentleman mi je razkazal univerzitetni del mesta, obiskala sva galerijo Belle di Arti, se vozila s kolesom, družila s prijatelji in okušala lokalne dobrote. Bolonjo sem zapustila z lepimi spomini in željo, da se vrnem ponovno ...

Misli se mi vrnejo v sedanjost, ko je potrebno najti pravi izvoz do našega hotela. Pri tem mi je pomagala Višnja, ki je prevzela vlogo kopilotke in nas brez težav usmerjala do hotelskih vrat. Nastanjene smo bile v strogem centru, v hotelu Palace, ki z edinstvenim, starinskim, dizajnerskim stilom v slogu hotela iz filma The Shining (samo brez grozljivih scen) presega svoje tri zvezdice. Takoj smo se zaljubile v energijo, ki je vladala v hotelu. Soba 204 nas je pričakala temna, zatohla in pospravljena, z odpiranjem oken pa smo ji vdahnile življenje in svetlobo. Soba je bila s hodnikom, eno ločeno spalnico, kopalnico, dvema televizorjema, WI-FI-jem, pogledom na stari del mesta nadstandardno velika, za vsaj 5 oseb. TOP! Vse smo bile navdušene in soba 204 je postala naše malo fotografsko gnezdece, kjer smo se pripravljale na fotografiranja, urejale slike in občasno tudi počivale. Tempo fotografiranja, ki smo si ga zadale, nas je poganjal vsak dan od rane pete ure zjutraj do poznih večernih ur. Ideja je bila, da mesto ujamemo v njegovi najlepši luči in to je bilo zgodaj zjutraj, pozno popoldan in zvečer.

Kmalu po prihodu sem že prejela sms sporočilo od Francesca, v katerem me je spraševal, kje smo in kdaj se dobimo. Veselje, da se ponovno srečava, je naraščalo, Višnja in Tynch pa sta se prav tako veselili, ker bomo imele osebnega vodiča. Dobili smo se v preddverju hotela, se po italijanski navadi dvakrat poljubili na lice in odšli na ulice. Zadišala nam je hrana, katere vonj je prihajal iz vseh smeri, in naš vodič je že dobil prvo nalogo, naj nas pelje nekam, kjer postrežejo s hitro in avtentično hrano. Le nekaj ulic proč od hotela smo se ustavili v tako imenovani tržnici s pripravljeno hrano, ki ima na vsaki strani male stojnice z različnimi tipi hrane in pijač, po sredini pa mize in stole, kjer naročeno počakaš. Midve z Višnjo sva si zaželeli mesne specialitete in naročili piadine z mortadelo, Tynch pa mešano solato. 

Namig: Za boljši pogled kliknite na manjše fotografije na tem blogu in preberite podnapise.

Prvi grižljaji bolonjskih specialitet so nam dali nove energije in odšli smo v najbolj znano kavarno in hišo z sladkimi butičnimi izdelki Antoniazzi na Piazzi Galvani. Božanski kapučino in limonada iz stekleničke sta samo še dodala pentljo na prve vtise. Poslovile smo se od našega prijatelja in se podale na foto potep, ker so nas prsti že pošteno srbeli. Samo korak stran od kavarne smo stopile v notranje dvorišče, ki je s svojo prezenco kar klicalo po fotografiranju. Vstopile smo v eno najpomembnejših zgradb v Bolonji, v palačo Archiginnasio, nekoč univerzitetno središče z učilnicami in anatomskim teatrom, danes pa turistično atrakcijo obdukcijskega teatra in Mestno knjižnico s knjigami in rokopisi verskih vsebin.

Zanimivost te palače je, da so stene na hodnikih in v knjižnici prekrite z množico družinskih grbov študentov iz cele Evrope, ki so se tam izobraževali.

Na poti v hotel smo naletele na ulične prodajalce in umetnike, ki svoj denar služijo z zabavanjem ljudskih množic.

Pred nami je bilo večerno–nočno fotografiranje, zato smo se odšle za krajši čas spočit. Največje znamenitosti mesta je nemogoče lepo ovekovečiti, ko na ulici mrgoli ljudi - za to so primerne večerne ure. V hotelu smo se do konca razpakirale, pojedle hrano iz bližnje trgovine in pripravile foto opremo. Spraznile smo še spominske kartice, vzele stojalo in primerne objektive ter se okoli 21.30 odpravile proti najslavnejši Piazzi Maggiore, kjer je mogoče videti Neptunov vodnjak, Basilico San Petronio, Palazzo Re Enzo in Palazzo dei Banchi. Na našo žalost pa so Palazzo del Podesta ravno prenavljali in je bila zakrita. Na Piazzi Maggiore se je še od zgodnjega popoldneva odvijal koncert Hey Joe, kjer so nastopale različne rock skupine. Malo več ljudi, kot smo pričakovale, vendar to z daljšimi časi ne bi smel biti problem, smo še razmišljale. Hitro smo našle najboljše lokacije za fotografiranje in se prepustile lastni kreativni domišljiji.

Najbolj eminenten in poznan vodnjak v mestu je slabo osvetljen, manjkajo mu dodatni viri svetlobe, ki bi ga poudarili. Če v Ljubljani zvečer fotografirate Robbov vodnjak, so fotografije fantastične prav zaradi osvetljave. Zato smo se raje usmerile proti naslednjim spomenikom v okolici. Jaz sem fotografirala Palazzo dei Banchi (Palačo bank), Tynch je delala panorame, Višnja pa se je osredotočila na Basilico San Petronio.

Takoj za vogalom palače bank je prikupna Piazza dei Galvani, ki smo jo popoldan že obiskale, vendar je pod razkošno razsvetljavo delovala še bolj veličastno. Raj za fotografe!

Pravi šarm pa bolonjskim zgradbam dajejo arkade, ki jih je mogoče videti in se pod njimi sprehajati na vsakem koraku . Če v Google vtipkate Bologna dobite nešteto fotografij mestnih arkad. Vsekakor najbolj fotografiran motiv v tem mestu. 35 kilometrov dolge arkade so postavile Bolonjo na sam svetovni vrh po številu arkad.

Tisti večer sem uspela fotografirati še nekaj motivov, ki so me prevzeli zaradi svoje svetlobe in ki so si na aparatu zaslužili rating ***** .

Malo po polnoči smo zaključile s fotografiranjem in se odpravile spat. Noč je hitro minila, saj smo vstale že ob 05.15, da bi mesto fotografirale še v jutranjih urah. Višnja in Tynch temu nista nasprotovali, še več, navdušeno sta sprejeli rano uro, da spoznata čarobnost jutranje osvetlitve. Na srečo je bilo jutro jasno in ravno dovolj hladno, da nas je prve minute držalo pokonci.  Nežna jutranja svetloba je marelično osvetlila Basilico San Petronio in Piazzo Magiore. Poleg svetlobe je pomembna prednost fotografiranja v zgodnjih jutranjih urah tudi dejstvo, da ljudje še spijo in da je mesto praktično prazno kljub nekaterim posameznikom, ki so se ravno vračali domov iz bližnjih lokalov. Tri fotografinje s stojali in aparati smo med njimi požele veliko navdušenja in vsi so se želeli fotografirati z nami.

Za baziliko, levo pod arkadami, se nahaja knjigarna Libreria A. Nani, poznana po oddelku za umetnost, italijanski književnosti, biografijah in geografskih knjigah.  V obratovalnem času odprejo pred knjigarno rolo stojnico s starimi knjigami, plakati in razglednicami po zelo ugodnih cenah.

V ta predel smo se vrnile še večkrat, malo iz radovednosti, malo po nakupih, malo raziskovat motiv in malo pred dežjem.

Vzdolž tega podhoda se mi je ponudila čudovita arhitekturna romantika, ki me očarala z barvami in vzorci. V večernem času je na tem mestu nočni klub, drugače pa galerija in petične trgovinice.

Do zajtrka, ki je bil ob 7.15, nam je ostalo še nekaj časa, zato smo eksperimentirale z različnimi tehnikami. Črno bela varianta se je pri naslednjih motivih izkazala za najučinkovitejšo. Sicer v mestu ni bilo čutiti pomanjkanja, kljub temu pa smo pod arkadami opazile nekaj ljudi, ki so spali na ulici. Napis na kartonu ob njih je sporočal, da električar in avtomehanik iščeta delo.

Že pošteno lačne lačne smo se odpravile v hotel, na toplo kavo in rogljiček s čokolado, marmelado, pa na bolonjsko salamo in sir ter kosmiče z mlekom. Kapučino iz avtomata je bil na naše presenečenje zelo okusen, hrana sveža in lepo servirana.

Takoj po zajtrku smo nadaljevale s fotografiranjem mestnih znamenitosti. Odpravile smo se proti stolpoma Due Tori - Asinelli in Garisenda na panoramski ogled mesta. Po naključju smo med sprehodom po ulicah zaslišale nežno glasbo, ki nas je popeljala v notranjost neke cerkve. Simpatična, svetla in razkošna je omogočala fotografiranje in takoj smo jo vzljubile. Detajli poudarijo celoto in kristjani to dobro vedo, saj so njihova svetišča ena izmed najlepših na svetu. Med mašo smo se prosto sprehajale po cerkvi in fotografirale.

Naslednja postaja je bil 97 metrov visok stolp Asinelli, na katerem smo nameravale narediti panoramske posnetke. Na vrh vodi 498 stopnic, na katerih se na poti dol ali gor težko srečata dva človeka. Ko prispeš na vrh, pa je pogled na mesto z vseh strani vsekakor vreden napora.

... in potem vrh! Čudovit razgled, ki ti vzame sapo, in razočaranje, ko ugotoviš, da je pravo panoramo, z več fotografijami, nemogoče narediti, saj je zaščitna mreža tako gosta, da malo širši objektiv ne gre skoznjo. Na samem vrhu smo se najprej nadihale, potem pa poiskale najlepše mestne četrti in jih fotografirale. Uporaba ekstremnih teleobjektivov pride poleg širokega kota prav, saj približaš strehe, terase, ulice in jim daš večji pomen.

Spust navzdol je šel hitro, zaradi rane ure smo bile na stolpu med prvimi, s čimer smo se izognile gneči. Ravno nasprotno pa so tisti, ki so želeli iti na stolp za nami, že čakali v vrsti. Ob 10. uri smo bile že na glavnih ulicah in fotografirale ulične umetnosti. Prikupen glasbenik s Sicilije nam je celo dovolil, da se z njim fotografiramo, gledališko akrobatski tandem pa nam je v roke potisnil svojo vizitko, da jim pošljemo fotografije, ker smo bile fotografsko tako zavzete.

Cremeria Funivia slovi po najboljšem sladoledu v Bolonji in njeni okolici. Kremni sladoled raznovrstnih okusov, oblik in načinov serviranja nas je po popoldanski plohi in nevihti še dodatno osvežil. Naročile smo si okuse čokolade, pomaranče, limone, katerih imen se ne spominjamo, saj Italijani neradi uporabljajo tuje jezike. Takoj zatem pa smo bile dogovorjene z našim osebnim vodičem za večerno druženje in klepet ob kavi.

S Francescom smo se dobile na tržnici s hrano, saj je zunaj lilo kot iz škafa. Ljubitelj tenisa, surfanja in potovanj je po poklicu slikar. Sam zase pravi, da je "umetnik po duši", drugače pa je je bolj realen. Ker tega talenta zares ni nikoli izživel, nas je zanimalo, kakšne risarske sposobnosti se ga še držijo. Zato smo mu pod roke hitro potisnile kos papirja in pisalo in mu naročile, naj nas nariše. Nerad se je vdal prikupni trmi treh deklet in nastale je prava vintage umetnina. Umetniki se radi branijo novodobne tehnologije in on ni bil izjema, zato smo mu kasneje pomagale odpreti še račun na Gmailu, da mu bomo posnete fotografije lahko poslale. 

Zabavno druženje smo zaključili s kapučinom v avli hotela, nato smo se odpravile spat. Številne posnete fotografije smo še pregledale, jih komentirale, potem pa sladko zaspale, saj je bila budilka na telefonu tokrat navita že 15 minut prej kot ta dan. Tako zgodnjega fotografiranja prej sicer nismo načrtovale, smo pa želele ujeti tisto modro nebo, ki nam ga prejšnji dan ni uspelo. To modrino je mogoče ujeti samo v času, ko se noč poslavlja in ko se ravno dani, kar traja dobrih deset minut. Prav teh nismo želele zgrešiti. Dobro je imeti družbo, pri kateri je vse mogoče, ker je želja in strast do fotografije večja kot želja po jutranjem spancu. Vsa čast Tynch in Višnji!!

Po eksploziji jutranjih barv sem si zaželela še malo klasične črno bele tehnike, ki mestne motive ali portrete večinoma nikoli ne pusti na cedilu. Tisti, ki ste se s to tehniko srečali že v preteklosti ali jo uporabljate danes, veste, kako brezčasno deluje in kako je razmišljanje na črno bel način precej drugačno kot v barvah. Um in pogled se dobesedno prestrukturirata na dve barvi in opažati začneš motive, ob katerih se sicer verjetno ne bi ustavil.

Po jutranji porciji fotografiranja smo si zaslužile obilen zajtrk in dober triurni spanec. Deževno vreme se je nadaljevalo in na mesto je pritiskala sivina, zato smo izkoristile notranjo svetlobo in ambient hotela. Hotel Palace navzven ne kaže svoje prostornosti in zanimivega klasičnega dizajna, nas pa je raziskovanje hodnikov petnadstropnega hotela popeljalo v magične svetove (ki jih boš spoznal malo kasneje). Motivi so se nam razkrivali na vsakem koraku.

Za predzadnji dan smo si zadale še stilski foto šuting. Načrt je bil sprva tak, da uporabimo ozadje mesta Bolonje, vendar nas je dež pregnal v notranje prostore, zato smo hotel izkoristile vse od recepcije do najvišjega nadstropja. Na tovrstno fotografiranje smo se dobro pripravile, se naličile in oblekle v oblačila, prinešena za prav ta namen. Prijazno hotelsko osebje se nam je rado umaknilo iz kadra objektiva, se nasmihalo in nas spodbujalo, kar nam je odvzelo začetno zadržanost in pripomoglo k nastanki naslednjih surrealističnih posnetkov.

Foto potep po Bolonji je uspel nad pričakovanji tako iz fotografskega kot z družabnega stališča. Tynch in Višnja, obe simpatični mladi dami s kreativnim, avanturističnim duhom, polni humorja in sproščenosti, sta odgovorni za prečudovit foto odklop in za vse uspele fotografije, zato se vama res zahvaljujem.

Tovrstna potovanja so za nemirno fotografsko dušo neprecenljiva glede na znanje in izkušnje, ki jih fotograf pridobi, ko je postavljen pred izziv, najsi bo svetlobni, kompozicijski, tehnični ali psihološki. Naslednja postaja: že premišljujem! Redno obiskujte mojo spletno stran ali FB profil, da ne zamudite naslednje TOP fotografske lokacije :).

Fotografije: Tina Ramujkić in Samosprožilec
Opomba avtorice: Fotografije so zaradi objave na blogu pomanjšane zato morda delujejo zrnato in neostro.