FOTOGRAFSKI BLOG
Kaj in kako
S tečajniki smo se prijavili na natečaj Fotografska izkušnja na temo ohranjanja manj znanih slovenskih kulturnih spomenikov. Tema je zgodovinska, pa naj bo tudi njen pristop. Odločili smo se za analogen pristop. Zakaj pa ne! Fotografirali bomo z manualnimi fotoaparati na črno-bel film, ga razvili v foto-studiu, potem pa iz negativa v temnici sami razvili fotografije. Za tiste, ki ste se "rodili z digitalcem v roki", je analogen pristop lahko svojevrsten podvig, vse od izbire filma, odpiranja poklopa za vstavljanje filma, vstavljanje filma, ročnega ostrenja, do omejitve števila posnetkov na 36 ... . Čeprav je aparat aparat, se digitalni in analogni razlikujeta v nekaj ključnih podrobnostih. Preberite si praktično uporabo analognega, manualnega fotoaparata od izbire filma do klika.
Izbira filma Ko v roke vzamete analogen aparat, le ta ni takoj pripravljen za uporabo, ker je pred tem potrebno vstaviti film. In ne katerikoli, pač pa film namenjen določeni vrsti svetlobe - dnevni svetlobi ali notranji, prostorski svetlobi. Torej, preden se lotimo fotografiranja česarkoli moramo najprej vedeti kaj oziroma kje bomo fotografirali. Nato izberemo pravi film. Obstajajo filmi z različno občutljivostjo na svetlobo, njihova oznaka je prav tako kot v digitalni tehnologiji - ISO. Nekateri starejši aparati imajo na ohišju napisano oznako ASA ali DIN. To je isto kot današnja oznaka ISO. Vpliv ISO nastavitve je tak, kot pri digitalcu, samo da ima slednji več opcij prilagajanja ( Low, 50, 100, 200, 250, 320, 400, 500, 640, 800, .... 3200 ...12500, High). Filme pa danes lahko dobite z vrednostjo 100, 200, 400, 800, 1600 in 3200 ISO. Pri filmih poznamo izraz zrnatost, ki se veča z večanjem vrednosti ISO nastavitve, pri digitalcih pa temu rečemo šum. Večji ISO ko izberemo, več zrnatosti ali šuma bomo imeli. Meni osebno je zrnatost veliko bolj sprejemljiva pri kakovost fotografije, ker da tisti zdrav učinek efekta in še izgleda bolj estetsko. Šum pa praktično uniči ostrino in detajle fotografiji. Pomembno! Vrednost ISO filma obvezno nastavite tudi na aparatu drugače vam bo svetlomer izmeril svetlobo glede na nastavljeno vrednosti na aparatu in ne na dejansko vrednost na filmu. Če se vam to zgodi in to opazite že ko ste naredili več posnetkov vam priporočam, da ga do konca fotografirate na tej nastavitvi potem pa zaposlenemu v fotostudiju, kamor boste nesli razviti film sporočite, s katero vrednost ISO ste fotografirali. Razvili vam ga bodo kot je bil film poslikan. Rezultat pa bodo malo bolj kontrastne fotografije. Kateri film izbrati? Če fotografirate zunaj, na prostem, vam priporočam daylight ISO 100 ali 200, tudi 400 bi šlo, če želite delati s krajšimi časi osvetlitve in z malo zrnatosti. Za notranji prostor pa lahko izberete nižji ISO + stojalo ali bliskavico ali izberete film z višjim ISO, da boste lahko fotografirali iz roke. Vsekakor je dobro imeti s seboj več filmov različne občutljivosti katere po potrebi uporabite, stativ in bliskavico. Cene filmov: nekje od 4,50 evrov za barvne, 6,00 - 7,00 evrov za črno bele in okoli 10,00 evrov za fine portretne filme. Cene razvijanja filmov: od 7,00 do 9,00 evrov Kje razviti filme: Filme razvijajo v vseh foto-studijih po Sloveniji. Pametno si je izbrati enega zanesljivega, ki mu zaupate, ne toliko pri razvijanju filmov kot pri razvijanju fotografij iz digitalnih medijev saj pri tem nimate nadzora in nikoli ne veste, kje vse se vaše fotografije znajdejo. Jaz sem si svojega izbrala, že 15 let hodim na Tomšičevo ulico 4, v Ljubljani. So strokovni, zanesljivi, hitri in do zdaj vedno vredni zaupanja. Odpiranje poklopa za vstavljanje filma Na levi strani ohišja najdete na zgornjem delu okrogel navoj. Sredinski del tega navoja je ročka katero je potrebno prijeti in povleci navzgor toliko, da se poklop samodejno odpre. Znotraj boste našli tri za fotografa pomembne informacije. Na levi se nahaja ubočen prostor namenjen vstavitvi filma, na sredini se nahajajo zavese (te se odprejo, ko pritisnemo na sprožilec in osvetlijo film), na desni pa sta ožji kolut z zobniki in malo večji kolut v katerega zataknemo vodilo filma. Najprej vstavimo škatlico s filmom v ubočen prostor (podaljšan del škatlice mora biti spodaj) nato povlečemo film čez zavese na sredini aparata in ga zataknemo na zobnike koluta, ki so spodaj in zgoraj. Vodilo filma nato zataknemo v eno od rež širokega koluta. Pritisnemo na sprožilec. Če ne sproži, pa z ročajem napnemo in potegnemo film naprej. Ko smo prepričani, da je film zagrabilo, zapremo poklop ohišja. Aparat je pripravljen na beleženje trenutkov. Ko posnamete vseh 36 (ali 24) posnetkov vam novejši analogni aparati avtomatično previjejo film nazaj v škatlico, pri starejših pa ga je potrebno naviti manualno. Za to je potrebno pritisniti mali gumb na spodnji strani aparata (blizu navoja za namestitev stojala) nato pa zavrteti ročko na okroglem navoju v smeri puščice, ki je zarisana. Če boste kdaj hoteli predčasno vzeti film ven iz aparata sledite tem korakom in spravili ga boste nazaj v škatlico. Pri tem vam bo film lahko ušel v škatlico. Za to bo potrebno obiskati najbližji foto-studio, da vam z izvlačilcem potegnejo film ven, da ga boste lahko še enkrat uporabili. Sicer pa je čisto normalno, da ko je film poslikan do konca, da se v celoti navije v škatlico. Manualna zaslonka in čas zaklopa Vrednosti zaslonke (f) je potrebno odčitati na objektivu. Starejši objektivi nimajo vmesnih stopenj zapiranja zaslonke in se gibajo v tem vrstnem redu: 1.4, 1.8, 2.8, 4, 5.6, 8, 11, 16, 22. Poleg teh vrednosti so na objektivu tudi razdalje v metrih (m) in fitih (ft), ki nam povejo oddaljenost od objekta ki ga fotografiramo. Odvisno od goriščne razdalje objektiva so te vrednosti pri npr. 50 mm objektivu od 0,6 m do neskončnosti, pri objektivu 70-200 mm pa od 1.2, do neskončnosti. Čas zaklopa pa se nahaja na ohišju. Te vrednosti se gibljejo od B (neskončna odprtost), 1, 2, 4 ...15, 30, 60, 125, 250, 500, 1000. Novejši kot so aparati, več vmesnih in razširjenih vrednosti zaslonke in časa zaklopa omogočajo. Merjenje svetlobe Svetlomer se nahaja v aparatu in njegov odčitek lahko opazimo, ko pogledamo skozi iskalo. Nahaja se na levi, desni ali spodnji strani slikovnega okvirja in kaže vrednosti zaslonke. Če je aparat starejši teh vrednosti ni, je pa nekakšna skalca z nihalom katera je na sredini vbočena. Pri tovrstnih aparatih je potrebno čas in zaslonko prilagajati dokler ni nihalo na sredini. Ko je na sredini, je izbira časa in zslonke optimalna za ta posnetek. Manualno ostrenje Ko ste brez avtofokusa se znajdete sami z ostrilnim krogcem, ki se nahaja na sredini slikovnega okvirja. Najdete ga, ko pogledate skozi iskalo. Na sredini je krog, znotraj pa sta lahko dve poševni črti ali ena sama, ki krog deli na dva dela. Te notranje črte je potrebno združiti. Obračajte navoj za metre na objektivu v levo in desno in videli boste, kdaj se črti združita. Če ju nikakor ne morete združiti, ste preblizu objekta, ki ga fotografirate. Najlažje boste ostrili na robovih ali kontrastnih površinah saj boste opazili združitev ploskev. Bodite precizni! Vsekakor bo potrebna vaja preden vam popolnoma steče. Ne pozabite, da imate na voljo samo 36 posnetkov zato se dobro skoncentrirajte, ker preveriti ostrino posnetka na lcd monitorju, ne boste mogli :) . Opazili boste tudi, da ko ostrite manualno, se temu kar vidite veliko bolj posvetite in vaše fotografije bodo boljše. Analogen in po vrhu še manualen pristop zahteva dobro opazovanje, koncentracijo in razmišljanje o tem, kar vidimo skozi objektiv. Je študiozna oblika fotografije, pri kateri ste samo vi in objekt, ki ga fotografirate. In tu se pravo fotografiranje začne. Naslednjič: Kako smo v temnici razvijali črno bele fotografije
1 Comment
Ko sem premišljevala o tem, kako želim, da je videti moje spletno mesto, sem kot prava fotografinja najprej začela razmišljati o naslovni fotografiji. Vprašanja kdo, kje in na kakšen način so se motala po mojih mislih. Pri razvijanju vizije kot je ta, začneš najprej z neko idejo. Idejo o samem videzu fotografije. In ker sem ljubiteljica lepote in estetike sem se odločila, da mora naslovno fotografijo krasiti ženska. Potem sem ji morala dati še podobo. V mislih sem se sprehajala od enega poznanega obraza do drugega. Spomnila sem se na Dijano, s katero sva se spoznali, ko je prišla k meni na individualni tečaj fotografije. Je mladostna, živahna, sproščena in navihana, tudi sama velika ljubiteljica fotografije, zato je bila odločitev lahka. Nato je bilo treba najti še pravo okolje. V mislih sem jo postavljala v različne prostore. Od mestnih ulic do morskega ozračja na slovenski obali in spet naprej v studijsko okolje do različnih interjerjev. Ker je Dijana zelo sproščena in spontana, sem se odločila tudi za takšno okolje – mestne ulice. Te človeka zbudijo, ker so živahne, na vsakem koraku ponujajo nekaj novega, možnosti za opazovanje in beleženje je nešteto. Ljubljana mi je sicer ljuba, vendar poznam vsak njen kotiček, pogled in smer, zato sem se odločila za malo večje italijansko obmorsko mesto – Trst. Dijana je bila takoj za akcijo. Dan fotografiranja sva določili za soboto. Priprave na „fotkanje“ so potekale po tem vrstnem redu: napolniti je bilo treba vse baterije, v mislih predvideti vse možne opcije fotografiranja in za to izbrati primerne objektive, fotografsko opremo ... Ko so bile tehnične zadeve pripravljene in na kupu, je manjkala samo še dobra dušica, ki bi na „fotošutingu“ poskrbela za opremo in dobro energijo. Pri tem ni bilo treba razmišljati dolgo, ker mi je takoj prišla na misel Tatjana. Tisto sobotno jutro smo se v popoldanskem času odpravile v Trst. Vreme je bilo jasno in primerno za portrete. Marec je čas, ko je sonce še nizko in šibko, z manj izrazitimi sencami. Z zahajanjem sonca postaja senca še lepša, mehkejša in nežnejša. In prav tako sem si želela za ta dan. Ob 15. uri smo že prispele na obalo. Sprehajalcev je bilo veliko, med njimi tudi Slovenci in Hrvati, ki imajo radi italijansko modo, kapučino in okus svetovljanstva. Na Piazza Unita d'Italia smo takoj našle svoj prostor za fotografiranje. Želela sem dinamične in statične fotografije z zamegljenim ozadjem, zato sem izbrala teleobjektiv 70–200 mm, f 2,8. Tisti, ki se spoznate na fotografsko tehniko veste, kako svetlobno močna je fiksna zaslonka 2,8 – kot Ferrari med avtomobili, boljšega od tega skoraj ni. Od Dijane sem želela, da se giba mimo mene, teče ter poskakuje s fotoaparatom v roki. Za to sem prilagodila čas fotografiranja na hitrost, ki mi omogoča prikaz gibanja. Pri tovrstnem fotografiranju, ko imamo premikajoči se objekt, uporabimo zaporedno fotografiranje, da ulovimo najboljši trenutek. Prednost digitalnega aparata je takojšen ogled nastalih fotografij, zato si po seriji posnetih fotografij vzamemo čas in jih ovrednotimo. Ko smo s svojim delom zadovoljni, zamenjamo lokacijo. Kmalu za tem sem spremenila lokacijo, saj je svetloba, ki je padala pod določenim kotom tako romantično osvetljevala trg. Ta efekt sem si želela dobiti na Dijaninih laseh. Postavila sem jo s hrbtom obrnjeno proti svetlobi, da je ta padala čez njene rame in pričarala romantiko. V seriji posnetih fotografij je nastala tudi ta, meni najljubša. Kadar fotograf slika fotografa, je neizbežno, da tudi drugi slej ali prej začuti željo po ustvarjanju. Dijana je vsak prosti trenutek izkoristila za iskanje dobrih trenutkov. Med njimi je nastala tudi ta zanimiva fotografija mene med ogledovanjem posnetkov. Tatijana je medtem budno spremljala najino akcijo, pazila na fotografsko opremo in se nastavljala sončnim žarkom. Vendar pa je prav kmalu v roke prejela fotoaparat, saj je dobila nalogo, da naju fotografira med delom. Če se družiš s fotografi, včasih nimaš druge izbire kot da tudi sam pogledaš skozi fotografsko oko. Tatjana je v tej,čisto novi vlogi uživala in mislim, da bo prav kmalu želela k meni na tečaj : ) . Mesto ti ponuja nešteto možnosti in zato je fotografirati na enem mestu greh. Odpravile smo se po starih, ozkih ulicah Trsta iskat boljšo lokacijo in svetlobo. Cilj je pomemben, vendar tudi pot do njega ni zanemarljiva. Zato sem med sprehodom ves čas fotografirala Dijano. In tako je nastala ta dinamična fotografija. Pot nas je privedla do predela mesta, kjer je bil majhen trg z lokalnim barom. Ljudje so pili kavice in uživali v zahajajočem soncu. Očarala me je trgovina, ki je za tisti dan že zaprla svoja vrata poslovanju in kot je navada v tujini, so čez vhodna vrata potegnili zaščitne rolete. Ploskve, črte in risane oblike, ki so obstajale na teh vratih, so mi ponudile možnost naslednjega posnetka. Kmalu je Dijano opazil „lokalec“ in se želel fotografirati z njo. Dijanina sproščena narava je takoj privolila in nastala je ta neobremenjena fotografija. Čudo tehnike, ki jo Dijana drži v rokah, je plastična Holga, kitajski dvooki fotoaparat z dvema spremenljivima zadkoma. Eden je na film srednjega formata 120, drugi pa je polaroidni zadek. Ni ravno resen aparat, je pa zagotovo fotogenična igračka. Sonce se je skrilo za mestne hiše, svetloba je postajala monotona in nezanimiva, zato je bilo treba ponovno zamenjati lokacijo. Na obalo torej. V pristanišču smo odkrile zapuščeno poslopje, ki se je bohotilo v rumeni svetlobi zahajajočega sonca. Črno bela tehnika mi je zelo ljuba, ker je brezčasna in neobremenjena z barvami, vendar pa obstajajo posnetki, kot je tale naslednji, pri katerih je treba ohraniti barve. Naj vam povem, da je od barve svetlobe, ki pada na objekt, odvisen odtenek barve, ki se zapiše na našem posnetku – logično. V spodnjem primeru je oranžen odtenek poudaril njeno kožo, lase in oblačilo. Tudi okolica je videti bolj mehko in nežno. Ta odtenek svetlobe nastaja samo v zgodnjih jutranjih ali večernih urah dneva, zato priporočam, da s fotografiranjem portretov počakate na pravi čas dneva. Na koncu fotografiranja pregledaš posnetke in ovrednotiš svoje delo. Če si zadovoljen z „izkupičkom“, potem je projekt uspel. Cilj fotografa ni narediti 1000 fotografij na serijo, ampak tistih nekaj zares dobrih, ki bodo služile namenu.
Dijana in Tatjana, hvala za lep „izkupiček“ in pester sobotni popoldan! |
O meni ...
Ljubiteljica fotografije in fotografiranja, fotoaparatov in fotografskih izdelkov. Vse v zvezi s fotografijo ljubim :) Arhiv
December 2022
Kategorije |