V ozadju vsake posnete fotografije je intimna zgodba človeka, ki mu fotografsko orodje služi za povezovanje z življenjem, z ljudmi, kraji in trenutki, s svojimi notranjimi svetovi. Moji gostje so v sebi začutili željo po ustvarjanju lastnih podob in sveta, kot jih slika notranje oko duha.

POLONA PONIKVAR

Prvo srečanje s fotografijo in nadaljnja pot
Fotografija je v mojem življenju prisotna odkar pomnim, ker so bili fotoaparati vsenavzoči in fotografiranje skupnih družinskih trenutkov večna stalnica, predvsem pa, ker je imel moj oče strast do amaterske fotografije in je imel za '80 leta še kar soliden Canonov fotoaparat A1. Moj prvi fotoaparat (če izvzamem tistih nekaj trotel kamer neznanih blagovnih znamk) sicer ni bil Canon, ampak Practica. Po končani srednji šolisem začela uporabljati staro PRACTICO VLC 2 z objektivom Carl Zeiss 2,8/50 in teleobjektivom Pentacon 4/200, ki sem jih podedovala od očeta. Želela sem narediti bolj prodorne in zgovorne fotografije, vsaj približno take kakršne sem videla na fotografskih razstavah Arne Hodaliča in Matjaža Krivica, ki je leta 1998 šele začenjal svojo profesionalno fotografsko pot. Vneto sem prebirala knjige o fotografiji, si kasneje kupila foto papir in kemikalije za razvijanje filma in fotografij, ostalo opremo, povečevalnik, posode, itd, pa sem si sposodila v temnici v kletnih prostorih bloka 7, v Rožni dolini, kjer sem z velikimi vznemirjenjem razvijala svoje prve črno-bele filme in fotografije. Prvi izdelki resda niso nek fotografski presežek, je pa občutek, da ti fotografija nastaja izpod rok nepozaben in odnos do fotografije postane bolj poglobljen. Počutiš se kot alkimist, ko se podobe na belem papirju kar izrišejo pred teboj . V tem času mi je uspelo narediti vsega skupaj morda 5 dobrih fotografij, ampak nekje je pač treba začeti.Bratranec je v tistem času delal v trgovini s foto opremo in mi priskrbel veliko črno-belih filmov, zato sem fotografirala predvsem  v črno beli tehniki. S pojavom digitalne fotografije je vnema za razvijanje filmov sicer zamrla in jo je nadomestilo neskončno škljocanje s Canonovim trotel fotoaparatom Powershot SX110 IS, ampak strast za kompozicijo, barvne harmonije in pripovedovanje s pomočjo foto podob je postala še močnejša. Tako sem pred letom dni za rojstni dan dobila zrcalno refleksni fotoaparat Canon 650D z navadnim kit objektivom, 35-55mm. Zaenkrat sem s fotoaparatom povsem zadovoljna in številne funkcije, ki jih ponuja, v veliki meri zadoščajo mojim potrebam. V kratkem si le želim zamenjati objektiv za objektiv s fiksno zaslonko in daljšo goriščno razdaljo.

Kaj ti fotografija pomeni oziroma kaj občutiš, ko fotografiraš?
Kot večini fotografov mi predstavlja obliko izraznega  sredstva. Predstavlja mi možnost zamrzniti nekaj tako organskega in minljivega, kot so trenutki v življenju, jih izvzeti iz časovne linije in množice podob in jim vdihniti neko povsem novo življenje, nove pomene. Ameriška pisateljica Eudora Welty se je lepo izrazila, ko je rekla "A good snapshot keeps a moment from running away", in prav to je tisto. Trenutek ujameš, ga ovekovečiš in mu z znanjem in s pravilno rabo svetlobe podariš umetniško vrednost. Zmožnosti in funkcije današnjih fotoaparatov so resda izjemno napredne, vendar oko objektiva in vse ostale nastavitve fotoaparata še vedno usmerja in nastavi človek, ki svet vidi in doživlja na povsem svoj in edinstven način. Zato je fotografija fascinantna, saj so motivi, ki jih fotograf izbira odraz njegove čustvene in intelektualne pokrajine, predvsem pa se v njih odraža njegov umetniški izraz. Prav zato mi fotografiranje v prvi vrsti predstavlja ustvarjalni akt. In občutek ob fotografiranju  je zame kot neskončna igra s svetlobo in svetlobnimi odtenki, kjer na novo občutim fascinacijo nad vsem kar nas obkroža, nad vsemi pojavnimi oblikami življenja, tako naravnimi kot kulturnimi. Vsako umetniško izražanje se mi zdi je dialog z notranjim jazom, raziskovanje notranjih občutij, umeščanje sebe v okolico in v svet, ki nas obkroža. Prav fotografiranje mi omogoča, da se vsa moja pozornost omeji na majhno kukalo, ki je podobno cameri obscuri, v kateri poglobljeno projiciram svoje (umetniško) videnje svetlobnih obrisov sveta.

V ozadju vsake fotografije se vedno skriva zgodba, določen subjektivni povod za nastanek fotografije. Kakšno zgodbo pripovedujejo tvoje fotografije?
Ja, nedvomno. Za vsako fotografijo se skriva vsaj ena zgodba, če ne več. Notranji vzgib, ki se prebudi v meni ob nekem prizoru je lahko včasih samo iskanje lepih, harmoničnih in pomensko močnih podob,  včasih le iskanje zlatega reza v linijah, ki nam je, se mi zdi, vsem prirojeno. Moja rdeča nit fotografske pripovedi se še razvija. Zaenkrat lovim izseke iz vsakdanjega življenja, takega kot je. In lahko je surovo, neobdelano, kjer nekatere podobe predstavljajo popoln odmik od estetskih pravil, zavzamejo distorzične in vznemirljive oblike, ki na prvi pogled ne sintetizirajo našega izkustva, temveč ga razbijajo na milijone koščkov in ga mučno poteptajo v absolutni nesmisel. V tem primeru se te podobe zdijo prazne, oropane vsakršne pripovedi in smisla. Ampak tudi to je pripoved. S fotografijo iščem neko življenjsko dinamiko, neko skrivno komunikacijo, skrivnostno vez, ki nas povezuje na najrazličnejše načine  in dela ta svet tako čudovit in zanimiv. Zanimajo me podrobnosti v naravnem in urbanem okolju, ki so prezrte, a če jih prikažeš z drugačne perspektive, nenadoma oživijo, pri čemer nisem več jaz tista, ki pripovedujem njihovo zgodbo, temveč podobe same spregovorijo.

Si mlada mamica, uspešna tako poslovno kot v  zasebnem življenju. Kaj te navdihuje v vsakdanjem življenju, od kod črpaš energijo za svojo ustvarjalnost?
Prav to, vsakdanje življenje. Življenje in njegove neskončne pojavne oblike, ki se jih ne morem nagledati, četudi se ljudje zlahka naveličamo svoje okolice, torej znanega naravnega in družbenega okolja. Vendar tudi tu pri nas v Sloveniji je moč najti neizmerno bogastvo, tako v smislu intimnih človeških zgodb, kot tudi v naravnih in kulturnih posebnostih. Slovenija je s svojimi kulturnimi in pokrajinskimi značilnostmi  prava paša za oči, lahko je enako fascinantna in vznemirljiva, kot barvita in kulturno bogata Indija, le način pogleda je potrebno spremeniti in fotografskemu motivu je potrebno dahniti brezčasni pomen ter ga  oplemeniti z dodano vrednostjo našega notranjega občutka. Energija smo pa itak mi vsi, ljudje, živali, rastline. Povezovanje z naravo in ljudmi je moj največji vir navdiha in energije.

Udeležila si se tudi tečaja fotografije. Kako ti je tečaj pomagal do boljših fotografij?
Ja, udeležila sem se tečaja pri tebi, Tina, ki si super fotografinja in mentorica. Na tečaju sem se predvsem veliko naučila o fotoaparatu kot o orodju, spoznala sem tehnične lastnosti in večino ročnih nastavitev, ki jih je dobro poznati, če si želiš bolj obvladovati svetlobo in jo izkoristiti za dobre posnetke. Veselila sem se vsakega srečanja, ker si  res poskrbela za raznolikost in razgibanost tečaja - tako je bilo veliko terenskega fotografiranja (portret, šport, arhitektura) in ravno prav teoretičnega uvoda, nadgradnja pa so bile seveda osnove Photoshopa. Veliko teh stvari bi se lahko naučila s prebiranjem foto gradiva, ampak delati - fotografirati skupaj s tabo, torej z uveljavljeno fotografinjo, je nekaj povsem drugega. Naučila sem se bolj razmišljati o kompoziciji, o pripovedi fotografije ter o učinkih, ki jih lahko ustvarim ob fotografiranju. Moje fotografije so zdaj bolj osredotočene, jasnejše, predvsem pa sem na novo odkrila fenomen svetlobe - tisočere odtenke svetlobe, ki vplivajo na razpoloženje in magičnost fotografij. Tečaj je bil odličen in ga toplo priporočam vsem.

Katera tvoja fotografija ti je najljubša od vseh in zakaj?
Nisem še razmišljala o tem, katera je moja najljubša fotografija in zakaj. Rada imam veliko fotografij, ob katerih se v meni nekaj zgane, nisem pa prepričana, da bi prav eno lahko posebej izpostavila. Ko pa sem pregledovala fotografije iz začetniškega obdobja fotografiranja s Practico, sem naletela na eno fotografijo slavoloka, ki je sicer malce presvetljena in niti ni preveč ostra, zato pa deluje, kot bi jo nekdo naslikal in v meni vzbudi nek občutek brezčasnosti, kot bi bila podoba vzeta iz sanj. Ne deluje preveč realno, vseeno pa nosi nek močan pomen, ki ga ni mogoče razložiti. Gre za notranji občutek, ki ga v tebi prebudi neka podoba. In ob tej fotografiji vsakokrat čutim neko nerazložljivo nostalgijo, nekakšno začaranost, preprosto mi je mehka, topla in lepa.

Kje lahko danes vidimo tvoje fotografije?
Zaenkrat le na mojem Facebook profilu in na tvoji spletni strani. Bom pa kmalu odprla svoj blog, kjer bom fotografije delila s svetovnim spletnim občestvom.
                                                       Intervju in naslovna fotografija: Tina Ramujkić

Fotografije iz zgodnjega obdobja.

S fotografijo iščem neko življenjsko dinamiko, neko skrivno komunikacijo, skrivnostno vez, ki nas povezuje na najrazličnejše načine  in dela ta svet tako
čudovit in zanimiv.

Fotografije iz digitalnega obdobja.

Naučila sem se bolj razmišljati o kompoziciji, o pripovedi fotografije ter o učinkih, ki jih lahko ustvarim ob fotografiranju. Moje fotografije so zdaj bolj osredotočene, jasnejše, predvsem pa sem na novo odkrila fenomen svetlobe - tisočere odtenke svetlobe, ki vplivajo na razpoloženje in magičnost fotografij.

Slavolok.

Gre za notranji občutek, ki ga v tebi prebudi neka podoba. In ob tej fotografiji vsakokrat čutim neko nerazložljivo nostalgijo, nekakšno začaranost, preprosto mi je mehka, topla in lepa.