Zakaj pa ne analogna fotografija

S tečajniki smo se prijavili na natečaj Fotografska izkušnja na temo ohranjanja manj znanih slovenskih kulturnih spomenikov. Tema je zgodovinska, pa naj bo tudi njen pristop. Odločili smo se za analogen pristop. Zakaj pa ne! Fotografirali bomo z manualnimi fotoaparati na črno-bel film, ga razvili v foto-studiu, potem pa iz negativa v temnici sami razvili fotografije. Za tiste, ki ste se "rodili z digitalcem v roki", je analogen pristop lahko svojevrsten podvig, vse od izbire filma, odpiranja poklopa za vstavljanje filma, vstavljanje filma, ročnega ostrenja, do omejitve števila posnetkov na 36 ... . Čeprav je aparat aparat, se digitalni in analogni razlikujeta v nekaj ključnih podrobnostih. Preberite si praktično uporabo analognega, manualnega fotoaparata od izbire filma do klika.

Izbira filma
Ko v roke vzamete analogen aparat, le ta ni takoj pripravljen za uporabo, ker je pred tem potrebno vstaviti film. In ne katerikoli, pač pa film namenjen določeni vrsti svetlobe - dnevni svetlobi ali notranji, prostorski svetlobi. Torej, preden se lotimo fotografiranja česarkoli moramo najprej vedeti kaj oziroma kje bomo fotografirali. Nato izberemo pravi film. Obstajajo filmi z različno občutljivostjo na svetlobo, njihova oznaka je prav tako kot v digitalni tehnologiji - ISO. Nekateri starejši aparati imajo na ohišju napisano oznako ASA ali DIN. To je isto kot današnja oznaka ISO. Vpliv ISO nastavitve je tak, kot pri digitalcu, samo da ima slednji več opcij prilagajanja ( Low, 50, 100, 200, 250, 320, 400, 500, 640, 800, .... 3200 ...12500, High). Filme pa danes lahko dobite z vrednostjo 100, 200, 400, 800, 1600 in 3200 ISO. Pri filmih poznamo izraz zrnatost, ki se veča z večanjem vrednosti ISO nastavitve, pri digitalcih pa temu rečemo šum. Večji ISO ko izberemo, več zrnatosti ali šuma bomo imeli. Meni osebno je zrnatost veliko bolj sprejemljiva pri kakovost fotografije, ker da tisti zdrav učinek efekta in še izgleda bolj estetsko. Šum pa praktično uniči ostrino in detajle fotografiji.

Pomembno! Vrednost ISO filma obvezno nastavite tudi na aparatu drugače vam bo svetlomer izmeril svetlobo glede na nastavljeno vrednosti na aparatu in ne na dejansko vrednost na filmu. Če se vam to zgodi in to opazite že ko ste naredili več posnetkov vam priporočam, da ga do konca fotografirate na tej nastavitvi potem pa zaposlenemu v fotostudiju, kamor boste nesli razviti film sporočite, s katero vrednost ISO ste fotografirali. Razvili vam ga bodo kot je bil film poslikan. Rezultat pa bodo malo bolj kontrastne fotografije.

Kateri film izbrati? Če fotografirate zunaj, na prostem, vam priporočam daylight ISO 100 ali 200, tudi 400 bi šlo, če želite delati s krajšimi časi osvetlitve in z malo zrnatosti. Za notranji prostor pa lahko izberete nižji ISO + stojalo ali bliskavico ali izberete film z višjim ISO, da boste lahko fotografirali iz roke. Vsekakor je dobro imeti s seboj več filmov različne občutljivosti katere po potrebi uporabite, stativ in bliskavico.
Cene filmov: nekje od 4,50 evrov za barvne, 6,00 - 7,00 evrov za črno bele in okoli 10,00 evrov za fine portretne filme.
Cene razvijanja filmov: od 7,00 do 9,00 evrov
Kje razviti filme: Filme razvijajo v vseh foto-studijih po Sloveniji. Pametno si je izbrati enega zanesljivega, ki mu zaupate, ne toliko pri razvijanju filmov kot pri razvijanju fotografij iz digitalnih medijev saj pri tem nimate nadzora in nikoli ne veste, kje vse se vaše fotografije znajdejo. Jaz sem si svojega izbrala, že 15 let hodim na Tomšičevo ulico 4, v Ljubljani. So strokovni, zanesljivi, hitri in do zdaj vedno vredni zaupanja.

Odpiranje poklopa za vstavljanje filma
Na levi strani ohišja najdete na zgornjem delu okrogel navoj. Sredinski del tega navoja je ročka katero je potrebno prijeti in povleci navzgor toliko, da se poklop samodejno odpre. Znotraj boste našli tri za fotografa pomembne informacije. Na levi se nahaja ubočen prostor namenjen vstavitvi filma, na sredini se nahajajo zavese (te se odprejo, ko pritisnemo na sprožilec in osvetlijo film), na desni pa sta ožji kolut z zobniki in malo večji kolut v katerega zataknemo vodilo filma. Najprej vstavimo škatlico s filmom v ubočen prostor (podaljšan del škatlice mora biti spodaj) nato povlečemo film čez zavese na sredini aparata in ga zataknemo na zobnike koluta, ki so spodaj in zgoraj. Vodilo filma nato zataknemo v eno od rež širokega koluta. Pritisnemo na sprožilec. Če ne sproži, pa z ročajem napnemo in potegnemo film naprej. Ko smo prepričani, da je film zagrabilo, zapremo poklop ohišja. Aparat je pripravljen na beleženje trenutkov.

Ko posnamete vseh 36 (ali 24) posnetkov vam novejši analogni aparati avtomatično previjejo film nazaj v škatlico, pri starejših pa ga je potrebno naviti manualno. Za to je potrebno pritisniti mali gumb na spodnji strani aparata (blizu navoja za namestitev stojala) nato pa zavrteti ročko na okroglem navoju v smeri puščice, ki je zarisana. Če boste kdaj hoteli predčasno vzeti film ven iz aparata sledite tem korakom in spravili ga boste nazaj v škatlico. Pri tem vam bo film lahko ušel v škatlico. Za to bo potrebno obiskati najbližji foto-studio, da vam z izvlačilcem potegnejo film ven, da ga boste lahko še enkrat uporabili. Sicer pa je čisto normalno, da ko je film poslikan do konca, da se v celoti navije v škatlico.

Manualna zaslonka in čas zaklopa
Vrednosti zaslonke (f) je potrebno odčitati na objektivu. Starejši objektivi nimajo vmesnih stopenj zapiranja zaslonke in se gibajo v tem vrstnem redu: 1.4, 1.8, 2.8, 4, 5.6, 8, 11, 16, 22. Poleg teh vrednosti so na objektivu tudi razdalje v metrih (m) in fitih (ft), ki nam povejo oddaljenost od objekta ki ga fotografiramo. Odvisno od goriščne razdalje objektiva so te vrednosti pri npr. 50 mm objektivu od 0,6 m do neskončnosti, pri objektivu 70-200 mm pa od 1.2, do neskončnosti. Čas zaklopa pa se nahaja na ohišju. Te vrednosti se gibljejo od B (neskončna odprtost), 1, 2, 4 ...15, 30, 60, 125, 250, 500, 1000. Novejši kot so aparati, več vmesnih in razširjenih vrednosti zaslonke in časa zaklopa omogočajo.

Merjenje svetlobe
Svetlomer se nahaja v aparatu in njegov odčitek lahko opazimo, ko pogledamo skozi iskalo. Nahaja se na levi, desni ali spodnji strani slikovnega okvirja in kaže vrednosti zaslonke. Če je aparat starejši teh vrednosti ni, je pa nekakšna skalca z nihalom katera je na sredini vbočena. Pri tovrstnih aparatih je potrebno čas in zaslonko prilagajati dokler ni nihalo na sredini. Ko je na sredini, je izbira časa in zslonke optimalna za ta posnetek.

Manualno ostrenje
Ko ste brez avtofokusa se znajdete sami z ostrilnim krogcem, ki se nahaja na sredini slikovnega okvirja. Najdete ga, ko pogledate skozi iskalo. Na sredini je krog, znotraj pa sta lahko dve poševni črti ali ena sama, ki krog deli na dva dela. Te notranje črte je potrebno združiti. Obračajte navoj za metre na objektivu v levo in desno in videli boste, kdaj se črti združita. Če ju nikakor ne morete združiti, ste preblizu objekta, ki ga fotografirate. Najlažje boste ostrili na robovih ali kontrastnih površinah saj boste opazili združitev ploskev. Bodite precizni! Vsekakor bo potrebna vaja preden vam popolnoma steče. Ne pozabite, da imate na voljo samo 36 posnetkov zato se dobro skoncentrirajte, ker preveriti ostrino posnetka na lcd monitorju, ne boste mogli :) . Opazili boste tudi, da ko ostrite manualno, se temu kar vidite veliko bolj posvetite in vaše fotografije bodo boljše.

Analogen in po vrhu še manualen pristop zahteva dobro opazovanje, koncentracijo in razmišljanje o tem, kar vidimo skozi objektiv.  Je študiozna oblika fotografije, pri kateri ste samo vi in objekt, ki ga fotografirate. In tu se pravo fotografiranje začne.

Naslednjič: Kako smo v temnici razvijali črno bele fotografije