Kako je nastala naslovna fotografija ...

Ko sem premišljevala o tem, kako želim, da je videti moje spletno mesto, sem kot  prava fotografinja najprej začela razmišljati o naslovni fotografiji. Vprašanja kdo, kje in na kakšen način so se motala po mojih mislih.

Pri razvijanju vizije kot je ta, začneš najprej z neko idejo. Idejo o samem videzu fotografije. In ker sem ljubiteljica lepote in estetike sem se odločila, da mora naslovno fotografijo krasiti ženska. Potem sem ji morala dati še podobo. V mislih sem se sprehajala od enega poznanega obraza do drugega. Spomnila sem se na Dijano, s katero sva se spoznali, ko je prišla k meni na individualni tečaj fotografije. Je mladostna, živahna, sproščena in navihana, tudi sama velika ljubiteljica fotografije, zato je bila odločitev lahka. Nato je bilo treba najti še pravo okolje. V mislih sem jo postavljala v različne prostore. Od mestnih ulic do morskega ozračja na slovenski obali in spet naprej v studijsko okolje do različnih interjerjev.

Ker je Dijana zelo sproščena in spontana, sem se odločila tudi za takšno okolje – mestne ulice. Te človeka zbudijo, ker so živahne, na vsakem koraku ponujajo nekaj novega, možnosti za opazovanje in beleženje je nešteto. Ljubljana mi je sicer ljuba, vendar poznam vsak njen kotiček, pogled in smer, zato sem se odločila za malo večje italijansko obmorsko mesto – Trst.

Dijana je bila takoj za akcijo. Dan fotografiranja sva določili za soboto. Priprave na „fotkanje“ so potekale po tem vrstnem redu: napolniti je bilo treba vse baterije, v mislih predvideti vse možne opcije fotografiranja in za to izbrati primerne objektive, fotografsko opremo ... Ko so bile tehnične zadeve pripravljene in na kupu, je manjkala samo še dobra dušica, ki bi na „fotošutingu“ poskrbela za opremo in dobro energijo. Pri tem ni bilo treba razmišljati dolgo, ker mi je takoj prišla na misel Tatjana.

Tisto sobotno jutro smo se v popoldanskem času odpravile v Trst. Vreme je bilo jasno in primerno za portrete. Marec je čas, ko je sonce še nizko in šibko, z manj izrazitimi sencami. Z zahajanjem sonca postaja senca še lepša, mehkejša in nežnejša. In prav tako sem si želela za ta dan.

Ob 15. uri  smo že prispele na obalo. Sprehajalcev je bilo veliko, med njimi tudi Slovenci in Hrvati, ki imajo radi italijansko modo, kapučino in okus svetovljanstva. Na Piazza Unita d'Italia smo takoj našle svoj prostor za fotografiranje. Želela sem dinamične in statične fotografije z zamegljenim ozadjem, zato sem izbrala teleobjektiv 70–200 mm, f 2,8. Tisti, ki se spoznate na fotografsko tehniko veste, kako svetlobno močna je fiksna zaslonka 2,8 – kot Ferrari med avtomobili, boljšega od tega skoraj ni.

Od Dijane sem želela, da se giba mimo mene, teče ter poskakuje s fotoaparatom v roki. Za to sem prilagodila čas fotografiranja na hitrost, ki mi omogoča prikaz gibanja. Pri tovrstnem fotografiranju, ko imamo premikajoči se objekt, uporabimo zaporedno fotografiranje, da ulovimo najboljši trenutek. Prednost digitalnega aparata je takojšen ogled nastalih fotografij, zato si po seriji posnetih fotografij vzamemo čas in jih ovrednotimo. Ko smo s svojim delom zadovoljni, zamenjamo lokacijo.

Dijana med tekanjem po trgu Pizza Unita d'Italia. Tehnične lastnosti fotografije: čas zaklopa 1/125, f 5,6, ISO 50.

Kmalu za tem sem spremenila lokacijo, saj je svetloba, ki je padala pod določenim kotom tako romantično osvetljevala trg. Ta efekt sem si želela dobiti na Dijaninih laseh. Postavila sem jo s hrbtom obrnjeno proti svetlobi, da je ta padala čez njene rame in pričarala romantiko. V seriji posnetih fotografij je nastala tudi ta, meni najljubša.

Kadar fotograf slika fotografa, je neizbežno, da tudi drugi slej ali prej začuti željo po ustvarjanju. Dijana je vsak prosti trenutek izkoristila za iskanje dobrih trenutkov. Med njimi je nastala tudi ta zanimiva fotografija mene med ogledovanjem posnetkov.

Foto: Dijana Ilič

Tatijana je medtem budno spremljala najino akcijo, pazila na fotografsko opremo in se nastavljala sončnim žarkom. Vendar pa je prav kmalu v roke prejela fotoaparat, saj je dobila nalogo, da naju fotografira med delom. Če se družiš s fotografi, včasih nimaš druge izbire kot da tudi sam pogledaš skozi fotografsko oko. Tatjana je v tej,čisto novi vlogi uživala in mislim, da bo prav kmalu želela k meni na tečaj : ) .

Fotografija: Tatjana Conkinska

Mesto ti ponuja nešteto možnosti in zato je fotografirati na enem mestu greh. Odpravile smo se po starih, ozkih ulicah Trsta iskat boljšo lokacijo in svetlobo. Cilj je pomemben, vendar tudi pot do njega ni zanemarljiva. Zato sem med sprehodom ves čas fotografirala Dijano. In tako je nastala ta dinamična fotografija.

Pot nas je privedla do predela mesta, kjer je bil majhen trg z lokalnim barom. Ljudje so pili kavice in uživali v zahajajočem soncu. Očarala me je trgovina, ki je za tisti dan že zaprla svoja vrata poslovanju in kot je navada v tujini, so čez vhodna vrata potegnili zaščitne rolete. Ploskve, črte in risane oblike, ki so obstajale na teh vratih, so mi ponudile možnost naslednjega posnetka.

Kmalu je Dijano opazil „lokalec“ in se želel fotografirati z njo. Dijanina sproščena narava je takoj privolila in nastala je ta neobremenjena fotografija. Čudo tehnike, ki jo Dijana drži v rokah, je plastična Holga, kitajski dvooki fotoaparat z dvema spremenljivima zadkoma. Eden je na film srednjega formata 120, drugi  pa je polaroidni zadek. Ni ravno resen aparat, je pa zagotovo fotogenična igračka.

Sonce se je skrilo za mestne hiše, svetloba je postajala monotona in nezanimiva, zato je bilo treba ponovno zamenjati lokacijo. Na obalo torej. V pristanišču smo odkrile zapuščeno poslopje, ki se je bohotilo v rumeni svetlobi zahajajočega sonca. Črno bela tehnika mi je zelo ljuba, ker je brezčasna in neobremenjena z barvami, vendar pa obstajajo posnetki, kot je tale naslednji, pri katerih je treba ohraniti barve. Naj vam povem, da je od barve svetlobe, ki pada na objekt, odvisen odtenek barve, ki se zapiše na našem posnetku – logično. V spodnjem primeru je oranžen odtenek poudaril njeno kožo, lase in oblačilo. Tudi okolica je videti bolj mehko in nežno. Ta odtenek svetlobe nastaja samo v zgodnjih jutranjih ali večernih urah dneva, zato priporočam, da s fotografiranjem portretov počakate na pravi čas dneva.

Na koncu fotografiranja pregledaš posnetke in ovrednotiš svoje delo. Če si zadovoljen z „izkupičkom“, potem je projekt uspel. Cilj fotografa ni narediti 1000 fotografij na serijo, ampak tistih nekaj zares dobrih, ki bodo služile namenu.
Dijana in Tatjana, hvala za lep „izkupiček“ in pester sobotni popoldan!