POTOVANJE Z VLAKOM IZ LJUBLJANE V POSTOJNO

Na tokratni foto potep z vlakom nas je odšlo 10 ljubiteljev fotografije in potovanj. Tina, Sašo, Katja, Nevena, Dijana, Vanja, Marjan, Teja, Olga in moja malenkost smo se tisto soboto dobili ob 8:15 na železniški postaji v Ljubljani. Jutro je bilo  sveže, čisto in jasno, pravi raj za fotografiranje. Ni dobrega pričetka dneva brez jutranje kavice, ob kateri smo si vzeli čas in prilagodili funkcije na aparatu najprej za fotografiranje z bliskavico v notranjem prostoru, nato pa, za fotografiranje statičnih motivov kot so peroni, stoječih vlakov, tirnic in vseh tistih železniški inventarjev, ki jih ni moč videti drugje.

Vlak namenjen v Postojno je imel odhod ob 9:36 uri. Kmalu smo ugotovili, da so vožnje z vlaki po žledu, ki je februarja prizadel Slovenijo prava redkost saj vozijo le še enkrat na dan, pa še takrat občasno ljudi preusmerijo na avtobusni prevoz.

Foto: Tina Kristan

Foto: Sašo Suzič

Foto: Vanja Živanič

Foto: Dijana Ilič

Foto: Tina Kristan

Vlak IC 505 je bil točen, kondukterji in zaposleni na vlaku izjemno prijazni in sproščeni. Že takoj smo vzbudili veliko zanimanja saj se skupina desetih fotografov ne sprehaja pogosto po vagonih. Toplo dobrodošlico so nam zaželeli že ob luknjanju voznih kart nato pa so nam dali zeleno luč, da fotografiramo vse vagone na vlaku vključno s kolesarnico in Lisičkino restavracijo.

Vedno nasmejani in zabavljaški kondukter Maksimum Power (kot se nam je predstavil), nam je popestril pot tja in nazaj. Foto: Tina Ramujkić

Dinamika vlaka, separeji različnih barv in vzorcev, pogled na kraje in vasi iz popolnoma nove perspektive nas je takoj animiralo. Vzdušje smo izkoristili za fotografiranje drug drugega, ljudi na vlaku, eksperimentirali z daljšimi in krajšimi časi osvetlitve ter zaslonko. Pa da ne pozabim omeniti, ta dan smo vse motive fotografirali v črno beli tehniki. No, skoraj vse saj nekateri preprosto  bolje izgledajo v barvah.

Medsebojno fotografiranje.

Fotografije posnete z različnimi časi osvetlitve.

Lisičkina restavracija.

Kolesarnica ali službeni vagon, kot mu strokovno pravijo.

V kolesarnici smo naleteli na angleža, ki je sedel na paleti pri svojem kolesu in čakal na izstop. Ta predel vagona nas je navdušil, saj so se motivi nizali kar po vrsti. Angležu sprva nič ni bilo jasno, ker smo se zapodili v vagon in fotografirali vsevprek, na koncu pa je le iz svojega nahrbtnika vzel telefon še on in nas enkrat z nasmehom na ustih "pritisnil". Foto: Marjan Gresl preko daljinskega samosporožilca.

Pri Borovnici smo dobili edinstveno priložnost fotografirati priklop dizelskega vlak na naš IC505. Poleg nas, je bil na vlaku tudi profesionalni fotograf in ljubitelj vlakov iz Chesterfilda, ki je prišel v Ljubljano fotografirati priklop omenjenega dizelskega vlaka. Izvedeli smo, da nameravajo decembra meseca izvesti vožnjo z dizelskim vlakom iz Ljubljane v Insbruck, na katero smo bili povabljeni tudi mi. Več o tem projektu lahko preberete njegovi spletni strani www.loco-photos.net .

Priklop dizelskega na električni vlak. Foto: Tina Ramujkić

Prihod dizelskega vlaka. Foto: Vanja Živanič

Fotografinje vemo, kaj je dober motiv. Foto: Teja Pahor

Sašo, angleški fotograf Philip Wormald in Marjan med pogovorom o vlakih. Foto Tina Ramujkić

In potem prispemo v sončno Postojno. Ena izmed najlepših železniških postaj v Sloveniji je upravičila svoj sloves. Vsaj sloves fotogeničnosti. Tam smo se razbežali vsak na svojo stran, in jo raziskali skozi oko objektiva.  Na koncu pa smo se dobili in posneli še legendarno skupinsko fotografijo.

Fotografija z največ všečki na Facebooku. Foto: Tina Ramujkić

Nekaj stopnic od železniške postaje po hribu navzdol se razprostira mesto Postojna. Urejeno, čisto in prijazno mesto nas je sprejelo med svoje ulice. "Can i help you" ... so nas spraševali prijazni mimoidoči misleč, da smo turisti. To nas je zabavalo in dobra volja se je samo še stopnjevala.

Odlična ideja! Foto: Marjan Gresl

Katja, Dijana in Sašo. Foto Tina Ramujkić

V samem centru Postojne, pred Epic hotelom smo naleteli na najboljši naravni sladoled v mestu. Sladolednica izbranih okusov in ponudbe Aroma je v lasti bobnarja skupine Kingston Klemna Ogrizka. Takoj smo se "zaštekali" in v poskušnjo dobili sladolede različnih okusov. Hvala Klemen za okusno in prijetno druženje :)

Najboljši sladoled v mestu je pri Klemnu. Foto: Tina Ramujkić

Po hladni osvežitvi smo se odpravili v stari del mesta imenovan Majlont. Pot med prikupnimi in urejenimi hiškami nas je vodila do ruševin srednjeveškega gradu. V čudoviti naravi nad mestom smo se najprej na ruševinah odpočili, nato pa je Marjan organiziral gasilsko fotografiranje Pri slovenski štangi. Tako se imenuje razgledno mesto na katerem je na dolgem drogu Slovenska zastava.

Na ruševinah srednjeveškega gradu. Foto: Tina Ramujkić

Pogled na Postojno Pri slovenski štangi. Foto: Tina Ramujkić

Foto: Vanja z daljincem od Marjana :)

Na poti nazaj do železniške postaje smo se na hitro ustavili še na kavici potem pa hitro po hribu navzgor, da ne zamudimo vlaka. Ta je prišel z večjo zamudo, nam je pa zato ostalo več časa za fotografiranje notranjosti železniške postaje.

Pa nam je vseeno ostalo še toliko časa, da smo imele še manekenski sprehod po peronu ...

Na vlaku proti Ljubljani so tečajniki dobili v roke mini test z vprašanji o poznavanju fotografije in njenih zakonitosti. Preizkus znanja se je razvil v luškano razpravo, o tem s kakšnimi izzivi se soočamo pri vsakdanjem fotografiranju.

Kdo bi si mislil, da so ubogali hi, hi, hi ...

Tovrstni foto potepi so res balzam za fotografsko dušo. Bogatijo znanje in kreativni duh v posamezniku. Tina je proti koncu potepa lepo opisala tisti dan: "Veliko se naučiš, ko si del fotografske skupine".

Hvala vsem, ki ste bili na potepu in ustvarili tako čudovite fotografije!