Za zanimiv potret potrebuješ zanimivo ozadje! Iz starega časopisnega papirja si ustvari fotografsko ozadje. Izberi osebo, ki bo simpatična in pripravljena pozirat.

Potrebuješ:
- star časopisni papir
- model
- salotejp
- dovolj svetlobe

Postopek je prikazan v spodnjem posnetku.
Video: Mateja Dolinar

Risanje s svetlobo je kulska domača naloga za vse, ki radi eksperimentirate v fotografiji oz. v našem primeru s svetlobo.

Potrebujemo:
- vir svetlobe (telefon s svetilko)
- temen prostor
- stojalo ali naslon (miza, stol)
- asistenta

Nastavitve na aparatu:
- program M
- zsalonka f8 -11
-čas osvetlotve v sekundah 4'', 6'', 8'' ...
- ISO 100
- manualni način fokusiranja

Postopek je prikazan v spodnjem posnetku.
Video: Mateja Dolinar

Preprost način fotografiranja vilic, da izgledajo profesionalno, z lepim svetlobnim prehodom in brez odsevov v kovini, z uporabo domačih pripomočkov.

Potrebujemo:
- vilice
- temno podlago
- peki papir
- stojalo je priporočljivo, ni pa nujno

Postopek je prikazan v spodnjem posnetku.
Video: Mateja Dolinar

Še ena zanimiva in domislena domača naloga za uporabo s stvarmi, ki jih imamo doma; ledene rože je tema pri kateri travniško ali rezano cvetje globoko zamrznemo in pri tem nastanejo prave ledene umetnine.

Potrebujemo:
- cvetlice
- modelček za led, vazo ali kozarec
- vodo
- zamrzovalnik

Nastavitve aparata:
- program P ali A/Av
- če fotografiramo v načinu A/Av izberemo zaslonko vsaj f 4, da dobimo lepo globinsko ostrino
- ISO prilagodimo količini svetlobe, ki jo imamo na voljo (če je svetlobe malo dvignemo vrednost ISO, če jo je dovolj pustimo ISO na 100 ali 200)
- WB nastavimo na AUTO ali prilagodimo viru svetlobe pod katerim slikamo (tungste/incandiscent, flourescent/neon)

Celoten postopek je prikazan v spodnjem posnetku.
Video: Mateja Dolinar

Preprost način, kako lahko doma ustvarjamo zanimive fotografije hrane s pripomočki, ki jih imamo vsi doma. Za umetniški vtis pa jih  začinimo s ščepcem dobrih fotografskih idej.  Spodnji izziv je v bistvu domača naloga za otroke, ki pri meni obiskujejo foto tečaj in smo ga zaradi ukrepov morali prestaviti v domače okolje.

Potrebujemo:
- fotogenično sadje ali sadež iz narave (grozdje, granatno jabolko, storž, drevesni list ...)
- črno podlago (blago, deska ...)
- pršilec vode
- svetilko na telefonu ali naglavno svetilko
- bel list papirja, stiroporja

Nastavitve aparata:
- program P
- pri fotografiranju na temnem ozadju spremenimo kompezacijo osvetlitve iz 0 v -1, -2
- ISO prilagajamo glede količino svetlobe, ki jo imamo (če je svetlobe malo dvignemo vrednost ISO, če jo je dovolj pustimo ISO na 100 ali 200)

Celoten postopek je prikazan v spodnjem posnetku.
Video: Mateja Dolinar

Postopek:

 Za boljšo osvetlitev in ujeti trenutek uporabi zunanjo bliskavico in jo postavi za kozarec. Moč bliskavic je bila v spodnjem primeru nastavljena na 1/64 sek, čas zaklopa na 1/250 sek.

Potrebuješ:
- fotografijo na ekranu
- stekleno površino
- temno podlago
- vodo za efekt kapljic
- stojalo ali naslon

Na ekranu prikaži izbrano fotografijo. V višino ekrana postavi stekleno površino in jo porini, da se dotika ekrana. Pod steklo položi temno podlago. Za boljši efekt pošpricaj steklo z vodnimi kapljicami. Za večjo stabilnost aparata uporabi stojalo. 

Potrebuješ:

• olje (navadno jedilno)
  
• vodo
• posodo s steklenim dnom (naj bo dno večje površine)
• stekleno mizo ali drugo stekleno površino npr. steklo iz fotografskega okvirja
• barvno luč ali barvno ozadje na telefonu
  
• temen prostor
• makro pripomoček (objektiv, obroček ali predlečo)
• stojalo

V stekleno posodo nalij vodo. Posodo postavi na stekleno površino, pod njo postavi barvno luč. Pripravi stojalo in fotič na katerega daš makro pripomoček za fotkanje od blizu. Stojalo dvigni tako visoko, da je objektiv navpično nad vodo. V vodo vlij malo olja. Izberi manualni focus in ročno izostri površino vode. Prižgi barvno lučko pod steklom in ugasni luč v prostoru. Za večjo dinamičnost oljnih kapljic uporabi slamico in jih premikaj po vodi.

Potrebuješ:

• Različno vrsto hrane
• Leseno podlago ali mizo
  
• Svetilko
• Kuhinjsko lopatico

Izbereš primeren prostor, ki ima dovolj dnevne svetlobe. Na podalgo postaviš aranžirano hrano. Za simetrijo je potrebno, da je fotoaparat postavljen navpično (kot prikazujejo slike spodaj). Za večjo dinamičnost svetlobe postavi pred svetilko kuhinjsko lopatko.

Potrebuješ:

• Knjigo
• Mizo
  
• Enobarvno ozadje

Knjigo odpreš na sredini, liste iz sredine obrneš navznoter in oblikuješ poljubno število pahljač. V ozadje postaviš papir, karton, rjuho, šal .. karkoli imaš doma in je enobarvno. Poskrbi, da je v prostoru dovolj svetlobe. Za večji umetniški efekt izberi črno-belo tehniko fotografiranja in za knjigo postavi svečko ali manjši vir svetlobe.

Napredno skupino tečajnikov, ki so pri meni obiskali začetni, nadaljevalni tečaj in vse foto delavnice, sem peljala v foto studijo. Želja mnogih med njimi je bila, da se preizkusijo v fotografiranju akta pod žarometi studijskih luči. Fantje so se preizkusili v fotografiranju ženskega telesa, punce v fotografiranju moškega in kasneje še ženskega telesa.

Učili smo se kako poteka fotografiranje v studiju, spoznavali različna ozada in osvetlitve in kako le te vplivajo na telo, Monoge med njimi je najbolj navdušila osvetlitev z uporabo ene ali dveh studijskih luči.

Nastali so prečudoviti akti, vredni ogleda zato smo jih raztavili v Gostilnici Izložba, Bežigrad 12 v Ljubljani. Štiriinpetdeset črnobelih in barvnih fotografij je na ogled do konca leta 2015. Vljudno vabljeni!

Nekaj razstavljenih fotografij je na ogled tudi tukaj ... Fotografije so avtorsko zaščitene saj so namenjene prodaji. Za nakup posamezne fotografije kontaktirajte avtorja.

Vabljeni na hitri ICS vlak, ki vozi vsak dan v smeri Ljubljana - Maribor in nazaj, med vikendom pa še v smeri Maribor - Ljubljana - Koper in nazaj, na ogled razstavljenih fotografij, ki smo jih posneli med našim foto potepom v Postojno.

18. julija sem v roke Gorazda Hartnerja, vodji prodaje in marketinga na Slovenskih železnicah predala 34 črno belih fotografij, ki so nastale med našim foto potepom z vlakom iz LJ v PO. Fotografije devetih avtorjev bodo krasile tri ICS vlake, ki vozijo po vsej Sloveniji. Slavnostno otvoritev bomo najavili v kratkem.
Več o tem foto potepu spodaj ...

Na tokratni foto potep z vlakom nas je odšlo 10 ljubiteljev fotografije in potovanj. Tina, Sašo, Katja, Nevena, Dijana, Vanja, Marjan, Teja, Olga in moja malenkost smo se tisto soboto dobili ob 8:15 na železniški postaji v Ljubljani. Jutro je bilo  sveže, čisto in jasno, pravi raj za fotografiranje. Ni dobrega pričetka dneva brez jutranje kavice, ob kateri smo si vzeli čas in prilagodili funkcije na aparatu najprej za fotografiranje z bliskavico v notranjem prostoru, nato pa, za fotografiranje statičnih motivov kot so peroni, stoječih vlakov, tirnic in vseh tistih železniški inventarjev, ki jih ni moč videti drugje.

Vlak namenjen v Postojno je imel odhod ob 9:36 uri. Kmalu smo ugotovili, da so vožnje z vlaki po žledu, ki je februarja prizadel Slovenijo prava redkost saj vozijo le še enkrat na dan, pa še takrat občasno ljudi preusmerijo na avtobusni prevoz.

Vlak IC 505 je bil točen, kondukterji in zaposleni na vlaku izjemno prijazni in sproščeni. Že takoj smo vzbudili veliko zanimanja saj se skupina desetih fotografov ne sprehaja pogosto po vagonih. Toplo dobrodošlico so nam zaželeli že ob luknjanju voznih kart nato pa so nam dali zeleno luč, da fotografiramo vse vagone na vlaku vključno s kolesarnico in Lisičkino restavracijo.

Dinamika vlaka, separeji različnih barv in vzorcev, pogled na kraje in vasi iz popolnoma nove perspektive nas je takoj animiralo. Vzdušje smo izkoristili za fotografiranje drug drugega, ljudi na vlaku, eksperimentirali z daljšimi in krajšimi časi osvetlitve ter zaslonko. Pa da ne pozabim omeniti, ta dan smo vse motive fotografirali v črno beli tehniki. No, skoraj vse saj nekateri preprosto  bolje izgledajo v barvah.

Medsebojno fotografiranje.

Fotografije posnete z različnimi časi osvetlitve.

Lisičkina restavracija.

Kolesarnica ali službeni vagon, kot mu strokovno pravijo.

Pri Borovnici smo dobili edinstveno priložnost fotografirati priklop dizelskega vlak na naš IC505. Poleg nas, je bil na vlaku tudi profesionalni fotograf in ljubitelj vlakov iz Chesterfilda, ki je prišel v Ljubljano fotografirati priklop omenjenega dizelskega vlaka. Izvedeli smo, da nameravajo decembra meseca izvesti vožnjo z dizelskim vlakom iz Ljubljane v Insbruck, na katero smo bili povabljeni tudi mi. Več o tem projektu lahko preberete njegovi spletni strani www.loco-photos.net .

In potem prispemo v sončno Postojno. Ena izmed najlepših železniških postaj v Sloveniji je upravičila svoj sloves. Vsaj sloves fotogeničnosti. Tam smo se razbežali vsak na svojo stran, in jo raziskali skozi oko objektiva.  Na koncu pa smo se dobili in posneli še legendarno skupinsko fotografijo.

Nekaj stopnic od železniške postaje po hribu navzdol se razprostira mesto Postojna. Urejeno, čisto in prijazno mesto nas je sprejelo med svoje ulice. "Can i help you" ... so nas spraševali prijazni mimoidoči misleč, da smo turisti. To nas je zabavalo in dobra volja se je samo še stopnjevala.

V samem centru Postojne, pred Epic hotelom smo naleteli na najboljši naravni sladoled v mestu. Sladolednica izbranih okusov in ponudbe Aroma je v lasti bobnarja skupine Kingston Klemna Ogrizka. Takoj smo se "zaštekali" in v poskušnjo dobili sladolede različnih okusov. Hvala Klemen za okusno in prijetno druženje :)

Po hladni osvežitvi smo se odpravili v stari del mesta imenovan Majlont. Pot med prikupnimi in urejenimi hiškami nas je vodila do ruševin srednjeveškega gradu. V čudoviti naravi nad mestom smo se najprej na ruševinah odpočili, nato pa je Marjan organiziral gasilsko fotografiranje Pri slovenski štangi. Tako se imenuje razgledno mesto na katerem je na dolgem drogu Slovenska zastava.

Na poti nazaj do železniške postaje smo se na hitro ustavili še na kavici potem pa hitro po hribu navzgor, da ne zamudimo vlaka. Ta je prišel z večjo zamudo, nam je pa zato ostalo več časa za fotografiranje notranjosti železniške postaje.

Pa nam je vseeno ostalo še toliko časa, da smo imele še manekenski sprehod po peronu ...

Na vlaku proti Ljubljani so tečajniki dobili v roke mini test z vprašanji o poznavanju fotografije in njenih zakonitosti. Preizkus znanja se je razvil v luškano razpravo, o tem s kakšnimi izzivi se soočamo pri vsakdanjem fotografiranju.

Tovrstni foto potepi so res balzam za fotografsko dušo. Bogatijo znanje in kreativni duh v posamezniku. Tina je proti koncu potepa lepo opisala tisti dan: "Veliko se naučiš, ko si del fotografske skupine".

Hvala vsem, ki ste bili na potepu in ustvarili tako čudovite fotografije!

Bolonja, po svetu poznana kot mesto učenosti zaradi Univerze, po tradicionalni hrani, kot so tortelini, ragu, mortadela, in po rdeči barvi arhitekture, nas je gostila od 26. do 29. aprila 2014. Na potep smo se odpravile fotografinje Tina (Tynch), Višnja in jaz. Vse tri ljubiteljice potovanj, novih krajev in doživetij smo se tisto soboto dopoldan odpeljale v romantično mesto nabirat nova znanja, lovit najboljšo svetlobo in edinstvene trenutke skozi oko aparata. Pot, ki je trajala slabe štiri ure, je potekala gladko, punci sta se prepustili dobri glasbi in dremali, jaz pa sem v mislih obujala spomine na svoj prvi obisk Bolonje ...

Pred leti sem v eni od ljubljanskih kavarnic spoznala umetnika, slikarja po imenu Francesco, doma iz Bolonje. V Ljubljano je prišel spoznavat nočno življenje (na podlagi govoric, da je Ljubljana TOP mesto, ki ga je potrebno obiskati). Oba ljubitelja umetnosti sva se takoj prijateljsko ujela in povabil me je, kot se je takrat izrazil, "v najlepše mesto na svetu". Povabilo sem rada sprejela in čez čas sem ga res obiskala. Kot pravi italijanski gentleman mi je razkazal univerzitetni del mesta, obiskala sva galerijo Belle di Arti, se vozila s kolesom, družila s prijatelji in okušala lokalne dobrote. Bolonjo sem zapustila z lepimi spomini in željo, da se vrnem ponovno ...

Misli se mi vrnejo v sedanjost, ko je potrebno najti pravi izvoz do našega hotela. Pri tem mi je pomagala Višnja, ki je prevzela vlogo kopilotke in nas brez težav usmerjala do hotelskih vrat. Nastanjene smo bile v strogem centru, v hotelu Palace, ki z edinstvenim, starinskim, dizajnerskim stilom v slogu hotela iz filma The Shining (samo brez grozljivih scen) presega svoje tri zvezdice. Takoj smo se zaljubile v energijo, ki je vladala v hotelu. Soba 204 nas je pričakala temna, zatohla in pospravljena, z odpiranjem oken pa smo ji vdahnile življenje in svetlobo. Soba je bila s hodnikom, eno ločeno spalnico, kopalnico, dvema televizorjema, WI-FI-jem, pogledom na stari del mesta nadstandardno velika, za vsaj 5 oseb. TOP! Vse smo bile navdušene in soba 204 je postala naše malo fotografsko gnezdece, kjer smo se pripravljale na fotografiranja, urejale slike in občasno tudi počivale. Tempo fotografiranja, ki smo si ga zadale, nas je poganjal vsak dan od rane pete ure zjutraj do poznih večernih ur. Ideja je bila, da mesto ujamemo v njegovi najlepši luči in to je bilo zgodaj zjutraj, pozno popoldan in zvečer.

Kmalu po prihodu sem že prejela sms sporočilo od Francesca, v katerem me je spraševal, kje smo in kdaj se dobimo. Veselje, da se ponovno srečava, je naraščalo, Višnja in Tynch pa sta se prav tako veselili, ker bomo imele osebnega vodiča. Dobili smo se v preddverju hotela, se po italijanski navadi dvakrat poljubili na lice in odšli na ulice. Zadišala nam je hrana, katere vonj je prihajal iz vseh smeri, in naš vodič je že dobil prvo nalogo, naj nas pelje nekam, kjer postrežejo s hitro in avtentično hrano. Le nekaj ulic proč od hotela smo se ustavili v tako imenovani tržnici s pripravljeno hrano, ki ima na vsaki strani male stojnice z različnimi tipi hrane in pijač, po sredini pa mize in stole, kjer naročeno počakaš. Midve z Višnjo sva si zaželeli mesne specialitete in naročili piadine z mortadelo, Tynch pa mešano solato. 

Namig: Za boljši pogled kliknite na manjše fotografije na tem blogu in preberite podnapise.

Prvi grižljaji bolonjskih specialitet so nam dali nove energije in odšli smo v najbolj znano kavarno in hišo z sladkimi butičnimi izdelki Antoniazzi na Piazzi Galvani. Božanski kapučino in limonada iz stekleničke sta samo še dodala pentljo na prve vtise. Poslovile smo se od našega prijatelja in se podale na foto potep, ker so nas prsti že pošteno srbeli. Samo korak stran od kavarne smo stopile v notranje dvorišče, ki je s svojo prezenco kar klicalo po fotografiranju. Vstopile smo v eno najpomembnejših zgradb v Bolonji, v palačo Archiginnasio, nekoč univerzitetno središče z učilnicami in anatomskim teatrom, danes pa turistično atrakcijo obdukcijskega teatra in Mestno knjižnico s knjigami in rokopisi verskih vsebin.

Zanimivost te palače je, da so stene na hodnikih in v knjižnici prekrite z množico družinskih grbov študentov iz cele Evrope, ki so se tam izobraževali.

Na poti v hotel smo naletele na ulične prodajalce in umetnike, ki svoj denar služijo z zabavanjem ljudskih množic.

Pred nami je bilo večerno–nočno fotografiranje, zato smo se odšle za krajši čas spočit. Največje znamenitosti mesta je nemogoče lepo ovekovečiti, ko na ulici mrgoli ljudi - za to so primerne večerne ure. V hotelu smo se do konca razpakirale, pojedle hrano iz bližnje trgovine in pripravile foto opremo. Spraznile smo še spominske kartice, vzele stojalo in primerne objektive ter se okoli 21.30 odpravile proti najslavnejši Piazzi Maggiore, kjer je mogoče videti Neptunov vodnjak, Basilico San Petronio, Palazzo Re Enzo in Palazzo dei Banchi. Na našo žalost pa so Palazzo del Podesta ravno prenavljali in je bila zakrita. Na Piazzi Maggiore se je še od zgodnjega popoldneva odvijal koncert Hey Joe, kjer so nastopale različne rock skupine. Malo več ljudi, kot smo pričakovale, vendar to z daljšimi časi ne bi smel biti problem, smo še razmišljale. Hitro smo našle najboljše lokacije za fotografiranje in se prepustile lastni kreativni domišljiji.

Najbolj eminenten in poznan vodnjak v mestu je slabo osvetljen, manjkajo mu dodatni viri svetlobe, ki bi ga poudarili. Če v Ljubljani zvečer fotografirate Robbov vodnjak, so fotografije fantastične prav zaradi osvetljave. Zato smo se raje usmerile proti naslednjim spomenikom v okolici. Jaz sem fotografirala Palazzo dei Banchi (Palačo bank), Tynch je delala panorame, Višnja pa se je osredotočila na Basilico San Petronio.

Takoj za vogalom palače bank je prikupna Piazza dei Galvani, ki smo jo popoldan že obiskale, vendar je pod razkošno razsvetljavo delovala še bolj veličastno. Raj za fotografe!

Pravi šarm pa bolonjskim zgradbam dajejo arkade, ki jih je mogoče videti in se pod njimi sprehajati na vsakem koraku . Če v Google vtipkate Bologna dobite nešteto fotografij mestnih arkad. Vsekakor najbolj fotografiran motiv v tem mestu. 35 kilometrov dolge arkade so postavile Bolonjo na sam svetovni vrh po številu arkad.

Tisti večer sem uspela fotografirati še nekaj motivov, ki so me prevzeli zaradi svoje svetlobe in ki so si na aparatu zaslužili rating ***** .

Malo po polnoči smo zaključile s fotografiranjem in se odpravile spat. Noč je hitro minila, saj smo vstale že ob 05.15, da bi mesto fotografirale še v jutranjih urah. Višnja in Tynch temu nista nasprotovali, še več, navdušeno sta sprejeli rano uro, da spoznata čarobnost jutranje osvetlitve. Na srečo je bilo jutro jasno in ravno dovolj hladno, da nas je prve minute držalo pokonci.  Nežna jutranja svetloba je marelično osvetlila Basilico San Petronio in Piazzo Magiore. Poleg svetlobe je pomembna prednost fotografiranja v zgodnjih jutranjih urah tudi dejstvo, da ljudje še spijo in da je mesto praktično prazno kljub nekaterim posameznikom, ki so se ravno vračali domov iz bližnjih lokalov. Tri fotografinje s stojali in aparati smo med njimi požele veliko navdušenja in vsi so se želeli fotografirati z nami.

Za baziliko, levo pod arkadami, se nahaja knjigarna Libreria A. Nani, poznana po oddelku za umetnost, italijanski književnosti, biografijah in geografskih knjigah.  V obratovalnem času odprejo pred knjigarno rolo stojnico s starimi knjigami, plakati in razglednicami po zelo ugodnih cenah.

V ta predel smo se vrnile še večkrat, malo iz radovednosti, malo po nakupih, malo raziskovat motiv in malo pred dežjem.

Vzdolž tega podhoda se mi je ponudila čudovita arhitekturna romantika, ki me očarala z barvami in vzorci. V večernem času je na tem mestu nočni klub, drugače pa galerija in petične trgovinice.

Do zajtrka, ki je bil ob 7.15, nam je ostalo še nekaj časa, zato smo eksperimentirale z različnimi tehnikami. Črno bela varianta se je pri naslednjih motivih izkazala za najučinkovitejšo. Sicer v mestu ni bilo čutiti pomanjkanja, kljub temu pa smo pod arkadami opazile nekaj ljudi, ki so spali na ulici. Napis na kartonu ob njih je sporočal, da električar in avtomehanik iščeta delo.

Že pošteno lačne lačne smo se odpravile v hotel, na toplo kavo in rogljiček s čokolado, marmelado, pa na bolonjsko salamo in sir ter kosmiče z mlekom. Kapučino iz avtomata je bil na naše presenečenje zelo okusen, hrana sveža in lepo servirana.

Takoj po zajtrku smo nadaljevale s fotografiranjem mestnih znamenitosti. Odpravile smo se proti stolpoma Due Tori - Asinelli in Garisenda na panoramski ogled mesta. Po naključju smo med sprehodom po ulicah zaslišale nežno glasbo, ki nas je popeljala v notranjost neke cerkve. Simpatična, svetla in razkošna je omogočala fotografiranje in takoj smo jo vzljubile. Detajli poudarijo celoto in kristjani to dobro vedo, saj so njihova svetišča ena izmed najlepših na svetu. Med mašo smo se prosto sprehajale po cerkvi in fotografirale.

Naslednja postaja je bil 97 metrov visok stolp Asinelli, na katerem smo nameravale narediti panoramske posnetke. Na vrh vodi 498 stopnic, na katerih se na poti dol ali gor težko srečata dva človeka. Ko prispeš na vrh, pa je pogled na mesto z vseh strani vsekakor vreden napora.

... in potem vrh! Čudovit razgled, ki ti vzame sapo, in razočaranje, ko ugotoviš, da je pravo panoramo, z več fotografijami, nemogoče narediti, saj je zaščitna mreža tako gosta, da malo širši objektiv ne gre skoznjo. Na samem vrhu smo se najprej nadihale, potem pa poiskale najlepše mestne četrti in jih fotografirale. Uporaba ekstremnih teleobjektivov pride poleg širokega kota prav, saj približaš strehe, terase, ulice in jim daš večji pomen.

Spust navzdol je šel hitro, zaradi rane ure smo bile na stolpu med prvimi, s čimer smo se izognile gneči. Ravno nasprotno pa so tisti, ki so želeli iti na stolp za nami, že čakali v vrsti. Ob 10. uri smo bile že na glavnih ulicah in fotografirale ulične umetnosti. Prikupen glasbenik s Sicilije nam je celo dovolil, da se z njim fotografiramo, gledališko akrobatski tandem pa nam je v roke potisnil svojo vizitko, da jim pošljemo fotografije, ker smo bile fotografsko tako zavzete.

Cremeria Funivia slovi po najboljšem sladoledu v Bolonji in njeni okolici. Kremni sladoled raznovrstnih okusov, oblik in načinov serviranja nas je po popoldanski plohi in nevihti še dodatno osvežil. Naročile smo si okuse čokolade, pomaranče, limone, katerih imen se ne spominjamo, saj Italijani neradi uporabljajo tuje jezike. Takoj zatem pa smo bile dogovorjene z našim osebnim vodičem za večerno druženje in klepet ob kavi.

S Francescom smo se dobile na tržnici s hrano, saj je zunaj lilo kot iz škafa. Ljubitelj tenisa, surfanja in potovanj je po poklicu slikar. Sam zase pravi, da je "umetnik po duši", drugače pa je je bolj realen. Ker tega talenta zares ni nikoli izživel, nas je zanimalo, kakšne risarske sposobnosti se ga še držijo. Zato smo mu pod roke hitro potisnile kos papirja in pisalo in mu naročile, naj nas nariše. Nerad se je vdal prikupni trmi treh deklet in nastale je prava vintage umetnina. Umetniki se radi branijo novodobne tehnologije in on ni bil izjema, zato smo mu kasneje pomagale odpreti še račun na Gmailu, da mu bomo posnete fotografije lahko poslale. 

Zabavno druženje smo zaključili s kapučinom v avli hotela, nato smo se odpravile spat. Številne posnete fotografije smo še pregledale, jih komentirale, potem pa sladko zaspale, saj je bila budilka na telefonu tokrat navita že 15 minut prej kot ta dan. Tako zgodnjega fotografiranja prej sicer nismo načrtovale, smo pa želele ujeti tisto modro nebo, ki nam ga prejšnji dan ni uspelo. To modrino je mogoče ujeti samo v času, ko se noč poslavlja in ko se ravno dani, kar traja dobrih deset minut. Prav teh nismo želele zgrešiti. Dobro je imeti družbo, pri kateri je vse mogoče, ker je želja in strast do fotografije večja kot želja po jutranjem spancu. Vsa čast Tynch in Višnji!!

Po eksploziji jutranjih barv sem si zaželela še malo klasične črno bele tehnike, ki mestne motive ali portrete večinoma nikoli ne pusti na cedilu. Tisti, ki ste se s to tehniko srečali že v preteklosti ali jo uporabljate danes, veste, kako brezčasno deluje in kako je razmišljanje na črno bel način precej drugačno kot v barvah. Um in pogled se dobesedno prestrukturirata na dve barvi in opažati začneš motive, ob katerih se sicer verjetno ne bi ustavil.

Po jutranji porciji fotografiranja smo si zaslužile obilen zajtrk in dober triurni spanec. Deževno vreme se je nadaljevalo in na mesto je pritiskala sivina, zato smo izkoristile notranjo svetlobo in ambient hotela. Hotel Palace navzven ne kaže svoje prostornosti in zanimivega klasičnega dizajna, nas pa je raziskovanje hodnikov petnadstropnega hotela popeljalo v magične svetove (ki jih boš spoznal malo kasneje). Motivi so se nam razkrivali na vsakem koraku.

Za predzadnji dan smo si zadale še stilski foto šuting. Načrt je bil sprva tak, da uporabimo ozadje mesta Bolonje, vendar nas je dež pregnal v notranje prostore, zato smo hotel izkoristile vse od recepcije do najvišjega nadstropja. Na tovrstno fotografiranje smo se dobro pripravile, se naličile in oblekle v oblačila, prinešena za prav ta namen. Prijazno hotelsko osebje se nam je rado umaknilo iz kadra objektiva, se nasmihalo in nas spodbujalo, kar nam je odvzelo začetno zadržanost in pripomoglo k nastanki naslednjih surrealističnih posnetkov.

Foto potep po Bolonji je uspel nad pričakovanji tako iz fotografskega kot z družabnega stališča. Tynch in Višnja, obe simpatični mladi dami s kreativnim, avanturističnim duhom, polni humorja in sproščenosti, sta odgovorni za prečudovit foto odklop in za vse uspele fotografije, zato se vama res zahvaljujem.

Tovrstna potovanja so za nemirno fotografsko dušo neprecenljiva glede na znanje in izkušnje, ki jih fotograf pridobi, ko je postavljen pred izziv, najsi bo svetlobni, kompozicijski, tehnični ali psihološki. Naslednja postaja: že premišljujem! Redno obiskujte mojo spletno stran ali FB profil, da ne zamudite naslednje TOP fotografske lokacije :).

Fotografije: Tina Ramujkić in Samosprožilec
Opomba avtorice: Fotografije so zaradi objave na blogu pomanjšane zato morda delujejo zrnato in neostro.

Zgornji motiv sem posnela zvečer, ko v stanovanju ni bilo druge svetlobe kot ta, ki je prihajala iz mojega laserja. Svoj stari fotoaparat Canon D5 sem postavila na mizo, jo prekrila s črnim blagom in jo odmaknila od ozadja. Če je za objektom, ki ga fotografiramo praznina, se laser izgubi in na fotografiji ga ni moč videti. Pri tem posnetku sem uporabila čas osvetlitve 30 sekund. To je najdaljši možen čas, ki ga večina aparatov omogoča. Seveda je tu še opcija B (BULB - neskončna osvetlitev), ki pa je pri tem posnetku nisem potrebovala. Aparat sem postavila na stojalo saj je pri takih osvetlitvenih časih neizogiben. Zaslonko sem imela nastavljeno na f 11 za večjo globinsko ostrino. Motiv sem najprej ob pomoči  luči v stanovanju z avto fokusom izostrila nato prestavila fokus na manualno ostrenje, da sem se izognila avtomatičnemu ostrenju aparata pred pritiskom na klik. Luč v stanovanju popolnoma izklopila in pritisnila na sprožilec. Med 30 sekundnim osvetljevanjem sem nato s pomočjo laserja risala vertikalne, horizontalne, diagonalne  linije po celotni površini motiva. Po končani osvetlitvi je nastal ta zanimiv posnetek. Seveda sem pred tem naredila več testnih posnetkov, da sem dobila optimalne nastavitve za svoje želje.

Drugi primer igranja z laserjemje bil na človeku. V primeru levo sem objekt postavila stran od stene, v primeru desno pa ob steno in s tem pridobila občutek tri-dimenzionalnosti.

Tretji primer pa je avtoportret. Nastavila sem aparat na samosprožilec in med 30 sekundnim časom osvetljevanja z laserjem risala pot po sebi in prostoru. Temu posnetku pričara kontrast zelena svetloba, ki je prihajala iz skozi okno iz ulice.

Tudi z uporabo krajših časov npr. 5'', 2'', ... 1/4, 1/8, 1/15 ... , lahko pričaramo zanimivo igro s svetlobo. Spodnji posnetek je nastal v tunelu pod Ljubljanskim gradom. S stojalom in aparatom sem se odpravila fotografirat še za časa dneva saj je v tunelu precej temno in ravno prav za uporabo daljših časov osvetlitve, pa še promet je precej gost, kar pomeni več  virov svetlobe. Stojalo sem postavila na pločnik ob robu in naredila par testnih posnetkov za določitev idealne osvetlitve. Čas osvetlitve 4 sekunde in zaslonka f 10 sta bila zmagovalna kombinacija za ta motiv. Avtobus in avtomobili, ki so v času odprtosti zaklopa vozili v obe smeri, so pustili lepe in jasne sledi luči na posnetku. Zaradi daljšega časa aparat ni zaznal oblik premikajočih se vozil ampak samo njihove luči kar naredi posnetek bolj zanimiv in tridimenzionalen.

Igranje z daljšimi časi osvetlitve oplemeniti fotografijo, ji da čarobnost in edinstvenost. In prav zato tako rada eksperimentiram z različnimi svetlobnimi viri in časi zaklopa.

Po tem, ko so tečajniki na črno bel film posneli manj znane slovenske kulturne spomenike za omenjenI natečaj, so jih odnesli razviti. Odločili so se, da filme razvijejo v foto studiu, sami pa v temnici iz njih razvijejo črno bele fotografije. 

Če se kdaj odločite za tak analogen pristop, temnice pa doma nimate, vam svetujem, da vam v foto studiu iz vaših negativov naredijo kontaktno kopijo. Kontaktna kopija je pozitiv vašega filma, na njej si boste lahko v velikosti formata filma ogledali vaše posnetke, ovrednotili osvetlitev in ostrino ter z lahkoto naredili izbor. Kontaktno kopijo vam v foto studiu naredijo za okoli 8 €/ film.

Najboljša in ena izmed najbolj opremljenih temnic v Ljubljani je zagotovo temnica na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Križankah. Po dogovoru z ravnateljem smo se s tečajniki tistega četrtka v jutranjih urah odpravili po stopnicah v najvišje prostore šole, v fotografsko temnico. Sprejel nas je prijazni mladi profesor Peter Rombo in nam predstavil delovno okolje. Za delo v temnici je potrebna tema, edina luč, ki se uporablja je rdeča. Pa ne katerakoli rdeča luč, pač pa tista namenjena fotografskim temnicam in ki je za foto papir neobčutljiva. Omogoči dovolj svetlobe za delo ter, da se znajdemo po prostoru. Velja omeniti, da fotografski papir ni v celoti neobčutljiv na to rdečo luč saj lahko papir reagira nanjo, če je dlje časa izpostavljena tej svetlobi.

Osvetljevanje fotografij
Obvezna oprema vsake temnice je povečevalnik, ura, okvir za papir, fotografski papir, razvijalec, fiksir in tekoča voda, saj je spiranja veliko. Povečevalnik je nekakšno ohišje v katerem je na vrhu žarnica, pod jo reža za vstavljanje filma, pod režo pa objektiv. Nahaja se na premičnem nosilcu, ki omogoča, da se povečevalnik dviguje in spušča in s tem določi velikost povečave na papir. Višje ko dvignemo povečevalnik, večja je povečava. V režo vstavimo razviti negativ, prižgemo luč (žarnico) in pod objektivom primaknemo rdeč filter, da onemogočimo osvetlitev papirja. Nato položimo papir v poseben okvir, ki drži stranice papirja in jih potiska navzdol. Povečevalnik premikamo gor ali dol, da projiciramo vsebino posnetka na velikost izbranega papirja. Pri tem pazimo, da je emulzija papirja obrnjena navzgor. Zaslonko na objektivu bolj zapremo (npr. na f 11), da ne prihaja do ne ostrine zaradi neravne površine papirja. Fotogrfijo je potrebno tudi izostriti z uporabo navoja za fokus saj v nasprotnem primeru dobimo neostro in zamegljeno fotografijo. Da bi v šibki svetlobi lažje izostrili, odpremo zaslonko, da pridobimo več svetlobe in jo nato zopet zapremo, ko osvetljijemo.

Da posnetku določimo pravi čas osvetlitve naredimo sivi klin. To je postopek kjer večji del papirja zakrijemo pred svetlobo (lahko uporabimo karton ali nekaj neprosojnega) izpustimo samo manjši del. Ta mali del osvetlimo z izbiro časa osvetlitve npr. 2 sekundi , nato pa nadaljujemo po korakih in osvetljujemo dele tako, da na koncu osvetlimo celoten papir. Ta papir zato vsebuje lestvico različnih osvetlitev s pomočjo katerih kasneje izberemo pravo za naš posnetek. Osvetljen sivi klin nato razvijemo.

Razvijanje fotografij
Ko imate papir osvetljen ga je potrebno razviti. Najugodnejša temperatura za delo s kemikalijami je okoli 20 stopinj. Pripravite razvijalec v razmerju, kot je predpisan na embalaži. Na slovenskem tržišču je mogoče kupiti razvijalce za pozitiv: Ilford, Tetenal, Tmax, Xtol, Dektol ... Cene se gibljejo nekje od 15 eur do 30 eur/liter razvijalca. Ta ki ga uporabljajo na SŠOF je znamke Tetenal in se ga redči v razmerju z vodo 1/9. Osvetljeno fotografijo enakomerno potopimo v razvijalec z uporabo posebne pincete, katera ne poškoduje površine fotografije. Čas razvijanja fotografije je okoli 2 in pol minute. Fotografijo pri tem ves čas premikamo. Po tem času ni več priporočljivo imeti fotografijo v razvijalcu, ker le ta začne siveti. Nato fotografijo speremo v tekoči vodi ali uporabimo prekinjevalec ter jo za okoli 4-5 minut potopimo v fiksir. Fiksir dokončno ustavi proces razvijanja. Pri nas je možno kupiti fiksir Tetenal, Ilford, Kodak Fixer ... od 11 eur do 17 eur/ liter. Nato sledi še spiranje z zadostno količino tekoče vode in ovrednotenje našega posnetka na dnevni svetlobi. Pomnite: rdeča luč v temnici je varljiva in fotografija lahko zgleda temnejša kot je v resnici.

S tečajniki smo pri tem procesu šli še dlje. Da bi dobili bolj umetniški in edinstven efekt so tečajniki razvijalec nanašali ročno. Osvetljen papir so s papirnato brisačo pomočeno v razvijalno kemikalijo nežno drgnili po emulziji na mestih, kjer so želeli, da se jim fotografija pojavi. Za še večji učinek so razvijalec pokapali na papir in pustili, da se neenakomerno razvije.

Rezultat tega poizkusa sta ti dve čudoviti fotografiji.

Za vse tiste, ki vam je to področje fotografije neznano priporočam, da vsaj enkrat razvijete svojo fotografijo v temnici saj  boste razvili bolj intimen odnos do svojih posnetkov in se še bolj spoprijateljili s fotografijo.

S tečajniki smo se prijavili na natečaj Fotografska izkušnja na temo ohranjanja manj znanih slovenskih kulturnih spomenikov. Tema je zgodovinska, pa naj bo tudi njen pristop. Odločili smo se za analogen pristop. Zakaj pa ne! Fotografirali bomo z manualnimi fotoaparati na črno-bel film, ga razvili v foto-studiu, potem pa iz negativa v temnici sami razvili fotografije. Za tiste, ki ste se "rodili z digitalcem v roki", je analogen pristop lahko svojevrsten podvig, vse od izbire filma, odpiranja poklopa za vstavljanje filma, vstavljanje filma, ročnega ostrenja, do omejitve števila posnetkov na 36 ... . Čeprav je aparat aparat, se digitalni in analogni razlikujeta v nekaj ključnih podrobnostih. Preberite si praktično uporabo analognega, manualnega fotoaparata od izbire filma do klika.

Izbira filma
Ko v roke vzamete analogen aparat, le ta ni takoj pripravljen za uporabo, ker je pred tem potrebno vstaviti film. In ne katerikoli, pač pa film namenjen določeni vrsti svetlobe - dnevni svetlobi ali notranji, prostorski svetlobi. Torej, preden se lotimo fotografiranja česarkoli moramo najprej vedeti kaj oziroma kje bomo fotografirali. Nato izberemo pravi film. Obstajajo filmi z različno občutljivostjo na svetlobo, njihova oznaka je prav tako kot v digitalni tehnologiji - ISO. Nekateri starejši aparati imajo na ohišju napisano oznako ASA ali DIN. To je isto kot današnja oznaka ISO. Vpliv ISO nastavitve je tak, kot pri digitalcu, samo da ima slednji več opcij prilagajanja ( Low, 50, 100, 200, 250, 320, 400, 500, 640, 800, .... 3200 ...12500, High). Filme pa danes lahko dobite z vrednostjo 100, 200, 400, 800, 1600 in 3200 ISO. Pri filmih poznamo izraz zrnatost, ki se veča z večanjem vrednosti ISO nastavitve, pri digitalcih pa temu rečemo šum. Večji ISO ko izberemo, več zrnatosti ali šuma bomo imeli. Meni osebno je zrnatost veliko bolj sprejemljiva pri kakovost fotografije, ker da tisti zdrav učinek efekta in še izgleda bolj estetsko. Šum pa praktično uniči ostrino in detajle fotografiji.

Pomembno! Vrednost ISO filma obvezno nastavite tudi na aparatu drugače vam bo svetlomer izmeril svetlobo glede na nastavljeno vrednosti na aparatu in ne na dejansko vrednost na filmu. Če se vam to zgodi in to opazite že ko ste naredili več posnetkov vam priporočam, da ga do konca fotografirate na tej nastavitvi potem pa zaposlenemu v fotostudiju, kamor boste nesli razviti film sporočite, s katero vrednost ISO ste fotografirali. Razvili vam ga bodo kot je bil film poslikan. Rezultat pa bodo malo bolj kontrastne fotografije.

Kateri film izbrati? Če fotografirate zunaj, na prostem, vam priporočam daylight ISO 100 ali 200, tudi 400 bi šlo, če želite delati s krajšimi časi osvetlitve in z malo zrnatosti. Za notranji prostor pa lahko izberete nižji ISO + stojalo ali bliskavico ali izberete film z višjim ISO, da boste lahko fotografirali iz roke. Vsekakor je dobro imeti s seboj več filmov različne občutljivosti katere po potrebi uporabite, stativ in bliskavico.
Cene filmov: nekje od 4,50 evrov za barvne, 6,00 - 7,00 evrov za črno bele in okoli 10,00 evrov za fine portretne filme.
Cene razvijanja filmov: od 7,00 do 9,00 evrov
Kje razviti filme: Filme razvijajo v vseh foto-studijih po Sloveniji. Pametno si je izbrati enega zanesljivega, ki mu zaupate, ne toliko pri razvijanju filmov kot pri razvijanju fotografij iz digitalnih medijev saj pri tem nimate nadzora in nikoli ne veste, kje vse se vaše fotografije znajdejo. Jaz sem si svojega izbrala, že 15 let hodim na Tomšičevo ulico 4, v Ljubljani. So strokovni, zanesljivi, hitri in do zdaj vedno vredni zaupanja.

Odpiranje poklopa za vstavljanje filma
Na levi strani ohišja najdete na zgornjem delu okrogel navoj. Sredinski del tega navoja je ročka katero je potrebno prijeti in povleci navzgor toliko, da se poklop samodejno odpre. Znotraj boste našli tri za fotografa pomembne informacije. Na levi se nahaja ubočen prostor namenjen vstavitvi filma, na sredini se nahajajo zavese (te se odprejo, ko pritisnemo na sprožilec in osvetlijo film), na desni pa sta ožji kolut z zobniki in malo večji kolut v katerega zataknemo vodilo filma. Najprej vstavimo škatlico s filmom v ubočen prostor (podaljšan del škatlice mora biti spodaj) nato povlečemo film čez zavese na sredini aparata in ga zataknemo na zobnike koluta, ki so spodaj in zgoraj. Vodilo filma nato zataknemo v eno od rež širokega koluta. Pritisnemo na sprožilec. Če ne sproži, pa z ročajem napnemo in potegnemo film naprej. Ko smo prepričani, da je film zagrabilo, zapremo poklop ohišja. Aparat je pripravljen na beleženje trenutkov.

Ko posnamete vseh 36 (ali 24) posnetkov vam novejši analogni aparati avtomatično previjejo film nazaj v škatlico, pri starejših pa ga je potrebno naviti manualno. Za to je potrebno pritisniti mali gumb na spodnji strani aparata (blizu navoja za namestitev stojala) nato pa zavrteti ročko na okroglem navoju v smeri puščice, ki je zarisana. Če boste kdaj hoteli predčasno vzeti film ven iz aparata sledite tem korakom in spravili ga boste nazaj v škatlico. Pri tem vam bo film lahko ušel v škatlico. Za to bo potrebno obiskati najbližji foto-studio, da vam z izvlačilcem potegnejo film ven, da ga boste lahko še enkrat uporabili. Sicer pa je čisto normalno, da ko je film poslikan do konca, da se v celoti navije v škatlico.

Manualna zaslonka in čas zaklopa
Vrednosti zaslonke (f) je potrebno odčitati na objektivu. Starejši objektivi nimajo vmesnih stopenj zapiranja zaslonke in se gibajo v tem vrstnem redu: 1.4, 1.8, 2.8, 4, 5.6, 8, 11, 16, 22. Poleg teh vrednosti so na objektivu tudi razdalje v metrih (m) in fitih (ft), ki nam povejo oddaljenost od objekta ki ga fotografiramo. Odvisno od goriščne razdalje objektiva so te vrednosti pri npr. 50 mm objektivu od 0,6 m do neskončnosti, pri objektivu 70-200 mm pa od 1.2, do neskončnosti. Čas zaklopa pa se nahaja na ohišju. Te vrednosti se gibljejo od B (neskončna odprtost), 1, 2, 4 ...15, 30, 60, 125, 250, 500, 1000. Novejši kot so aparati, več vmesnih in razširjenih vrednosti zaslonke in časa zaklopa omogočajo.

Merjenje svetlobe
Svetlomer se nahaja v aparatu in njegov odčitek lahko opazimo, ko pogledamo skozi iskalo. Nahaja se na levi, desni ali spodnji strani slikovnega okvirja in kaže vrednosti zaslonke. Če je aparat starejši teh vrednosti ni, je pa nekakšna skalca z nihalom katera je na sredini vbočena. Pri tovrstnih aparatih je potrebno čas in zaslonko prilagajati dokler ni nihalo na sredini. Ko je na sredini, je izbira časa in zslonke optimalna za ta posnetek.

Manualno ostrenje
Ko ste brez avtofokusa se znajdete sami z ostrilnim krogcem, ki se nahaja na sredini slikovnega okvirja. Najdete ga, ko pogledate skozi iskalo. Na sredini je krog, znotraj pa sta lahko dve poševni črti ali ena sama, ki krog deli na dva dela. Te notranje črte je potrebno združiti. Obračajte navoj za metre na objektivu v levo in desno in videli boste, kdaj se črti združita. Če ju nikakor ne morete združiti, ste preblizu objekta, ki ga fotografirate. Najlažje boste ostrili na robovih ali kontrastnih površinah saj boste opazili združitev ploskev. Bodite precizni! Vsekakor bo potrebna vaja preden vam popolnoma steče. Ne pozabite, da imate na voljo samo 36 posnetkov zato se dobro skoncentrirajte, ker preveriti ostrino posnetka na lcd monitorju, ne boste mogli :) . Opazili boste tudi, da ko ostrite manualno, se temu kar vidite veliko bolj posvetite in vaše fotografije bodo boljše.

Analogen in po vrhu še manualen pristop zahteva dobro opazovanje, koncentracijo in razmišljanje o tem, kar vidimo skozi objektiv.  Je študiozna oblika fotografije, pri kateri ste samo vi in objekt, ki ga fotografirate. In tu se pravo fotografiranje začne.

Naslednjič: Kako smo v temnici razvijali črno bele fotografije