TINA RAMUJKIĆ
Intervju: Igor Rosina
Digitalna kamera št. 76

Vsi smo kdaj kot otroci imeli želje postati nekaj posebnega.Fantje smo hoteli biti gasilci, policaji ali celo astronavti, dekleta pa igralke, pevke manekenke, učiteljice,… Zelo poredko pa srečaš nekoga, ki že v osnovni šoli pove, da bi želel biti fotograf pa čeprav še ni držal fotoaparata v roki in ta poklic ni družinska tradicije, še bolj poredko pa srečaš nekoga, ki to reče v četrtem ali petem razredu osnovne šole in se po končani osnovni šoli res vpiše na srednjo fotografsko šolo. In to je naredila Tina Ramujkić.
Ne poznam je še dolgo, toda njen priimek mi je bil od nekod poznan. Vendar pa, zelo nevljudno je, če že takoj na začetku simpatično dekle napadeš z vprašanjem, »a se midva morda poznava«. Sele čez nekaj časa, ko sva se pogovarjala in mi je povedala kje vse je delala po končani šoli mi je potegnilo, seveda bila je urednica fotografije pri kar nekaj odmevnih slovenskih časopisih. In kot vsak fotograf sem vedno v reviji najprej pregledal slike, pogledal kdo je urednik fotografije šele nato sem začel prebirati tekste. Od tu mi je bil njen priimek poznan.

Sicer pa, naj Tina o njenih začetkih pove več sama!
Ja, kot si že zapisal sem res, ko so me v četrtem ali petem razredu vprašali kaj bom ko bom velika kot iz topa ustrelila, fotograf. Še sama ne vem od kot je to prišlo, nikoli se nismo prej pogovarjali o tem, doma smo imeli le družinski fotoaparat, ki smo ga uporabljali na počitnicah in raznih praznovanjih. Po osmem razredu sem se pa zares vpisala na fotografsko šolo in tam popolnoma zaživela. V fotografijo sem se preprosto zaljubila in ta ljubezen še vedno traja.

Kaj pa po končani srednji šoli, si takoj lahko začela delati kot fotograf?
Ja, imela sem srečo da sem zelo hitro dobila službo v takratni »Meki« revij, pri podjetju Delo revije. Začela sem pri Lordu, nato pa se selila od ene do druge revije in na koncu pristala kot urednica fotografije na Stopu in pri Lady. Večino svojega časa sem ustvarjala za revije in časopise, naslovnice, intervjuje, zelo veliko sem delala za slovensko estrado. To so bili časi, ko se je s takšno fotografijo še dalo zaslužiti. Takrat sem nakupila večino foto opreme, predvsem objektivov, ki jih uporabljam še danes.Nikoli nisem ničesar prodala in tudi ne bom.

Kdaj pa si nehala delati za revije in zakaj? Se v tem nisi več videla, te to delo ni več zadovoljevalo ali preprosto v tem ni bilo več denarja?
Za spremembo sem se odločila preprosto zaradi tega, ker sem čutila, da želim delati nekaj drugega, da želim naprej. Nisem točno vedela, kaj bom, rabila sem nekaj časa za premislek in se tako odločila za tečaje. V tem sem se res našla.

Večina fotografov svoje znanje ljubosumno skrivajo in ga ne želijo deliti z nikomer, ti pa si začela kar s tečaji. Kako to?
Znanja nisem nikoli zadrževala zase, vedno sem ga želela deliti z drugimi.

Ko sem pregledoval fotografije na tvoji spletni strani sem videl da se kljub temu na ukvarjaš samo s tečaji. Delaš tudi komercialno fotografijo, pa portrete, velik dela svoje spletne strani pa si posvetila svojim projektom. Kako je s temi?
S komercialno fotografijo se veliko ukvarjam, ker mi prinaša zaslužek. Projekti, ki si jih zasledil na moji spletni strani, pa so samo moji, za mojo dušo.

Tudi projekt Afrika?
Tudi. To je drugi del mojega življenja, mogoče malo bolj na duhovni ravni. V Afriko sem se odpravila po naročilu Afriškega kulturnega centra fotografirat pleme Joruba za revijo Oriša. To pleme v takšnem obsegu, kot sem to naredila jaz še nikoli ni bilo predstavljeno svetu. Z njimi sem preživela štirinajst dni in se popolnoma zaljubila v Afriko. To je ljudstvo, ki naravo že stoletja uporablja za premagovanje ovir. Zato tudi ni naključje, da je to modrost leta 2005 kot kulturno dediščino človeštva priznal in zaščitil UNESCO. Zaradi tega sem se vpisala na študij jorubske kulture in filozofije. Trajal je skoraj štiri leta.

Kaj pa tista akcija, šolska miza za afriške učence?
Tam učenci ponekod nimajo kje sedeti, pišejo tudi po tleh ali starih obrabljenih klopeh, zato sem se pridružila akciji "Podari mizo in klop". Mize in klopi smo opremili s ploščicami imen podjetij in posameznikov, ki so darovali. Tako zdaj učenci v osnovni šoli Alagbede primary school v mestu Abeokuta lažje sledijo pouku. Super občutek, če lahko komu pomagam in mu polepšam trenutek v življenju.

Pa se malo povrniva še k tvoji, avtorski fotografiji. Kadar delaš za naročnike delaš predvsem tisto kar ti naročijo, kaj pa kadar delaš za sebe, kaj takrat najraje fotografiraš?
Velikokrat se čisto sama zgodaj zjutraj podam v naravo, jo opazujem, poslušam in fotografiram. Vendar malo drugače kot večina, v naravi iščem predvsem oblike, zgodbe, pa naj bo to v kamnu, vodi ali drevesih. In predvsem se ne obremenjujem, ali je komu ta fotografija všeč, ta je samo moja, meni govori zgodbe, mene na nek način pomirja in hkrati polni z energijo za delo. To pa je najpomembnejše!

Pa si ta tvoja avtorska dela že kdaj komu pokazala, jih mogoče kje razstavila ali so še vedno samo tvoja, jih ljubosumno, mogoče celo malo sramežljivo skrivaš pred drugimi?
Razstavo na temo svojih avtorskih del sem imela leta 2014 v Apolonijevi palači v Piranu, kjer sem mesec dni razstavljala drevesa. Fotografije so bile v velikosti 70x100. Odzivi so bili zelo dobri.

Pa se dotakniva še malo tvojih tečajev. Ko sem malo raziskoval po spletu in po tvoji strani www.tecaji-fotografije.si sem opazil da imaš v programu kar veliko tečajev. Ko sem se pogovarjal s tvojimi tečajniki so mi povedali da je tvoj pristop popolnoma drugačen od vseh ostalih, ki se trudijo organizirati podobne tečaje. V čem se tvoji tečaji razlikujejo od tečajev drugih?
Začnemo s spoznavanjem fotoaprata in njegovih funkcij. Kasneje se spoznavamo s kompozicijo in veliko fotografiramo. Rada bi, da pridobljeno znanje prenesejo v prakso, da se srečajo s čim več različnimi motivi, saj bodo le tako lahko utrdili znanje. S tistimi, ki so pripravljeni nadaljevati izobraževanje, pa pripravljam različne foto projekte.

Kateri tečaji ti najbolje ležijo oz. katere najraje izvajaš?

V vseh tečajih uživam. Uživam v tem, da lahko ljudem prenesem svoje znanje, ki sem ga pridobila v šoli in pa v letih dela. Res pa je, da pri portretni in reportažni fotografiji najhitreje vidim rešitve, to pa je najverjetneje zaradi mojega prejšnjega dela.

Opazil sem da imaš tudi tečaje arhitekturne fotografije, je sploh zanimanje za te tečaje?
Arhitekturno fotografijo imam v sklopu začetnega tečaja in je obvezni del učnega programa. Učijo se tehničnega pristopa k arhitekturni fotografiji, predvsem pa videti in poravnavati linije z linijami aparata. Zavedati se morajo, da je vse okoli nas nekakšna arhitektura, da je vsak prostor sestavljen iz linij, ploskev in barv, ki vplivajo na kompozicijo. Ne ukvarjamo se s posebnimi objektivi, ker jih najverjetneje tudi nikoli ne bodo imeli.

Kaj pa portretna, in športna fotografija, kaj jih skušaš pri teh tečajih naučiti?
Prav tako kot arhitekturna sta portretna in športna fotografija obvezen del začetnega tečaja. Pri portretu se učimo uporabljati svetlobo, na kaj morajo pri tem paziti, kakšni izrezi so pravilni, izbrati primerna ozadja, postavitev modela, tehnično pripravimo aparat itd. Športna fotografija pa je nekaj povsem drugega, ker je dinamična. Tu se učimo obvladovati čase zaklopa in avto fokus ter se hitro odzvati. Sama pri športni fotografiji še posebej uživam.

Kako pa je pri tebi videti delavnica športne fotografije? Tako kot vsi ostali, pelješ tečajnike na kakšno tekmo in jim tam pokažeš kako to gre?
Ne, moje delavnice so drugačne. Vse delamo bolj projektno, tudi delavnice športne fotografije. Zadnjo, ki smo jo imeli lani sem naredila kot športno-reportažni dogodek, fotografirali pa smo plesalce irskih plesov. Ker pa sam ples ne traja dolgo, sem želela, da tečajniki naredijo foto zgodbo, ki je vključevala prihod plesalcev, oblačenje, ples je bil samo veliki finale. Fotografije, ki so nastale na tej delavnici, so bile res vrhunske, zato smo se odločili in naredili še korak dlje, posneli smo video in izdali časopis z nastalimi fotografijami. Časopis smo poslali na Irsko ambasado, kjer so bili nad našimi fotografijami tako navdušeni, da so nas povabili, da za njih fotografiramo dogodek ob irskem nacionalnem prazniku, dnevu sv. Patrika, ki je bil v Filharmoniji, in ozelenitev Ljubljanskega gradu. Naše fotografije so zaokrožile po svetu. Tudi letos smo za ta praznik delali za njih. Vse skupaj se ni končalo pri tem. Ena od irskih plesalk je bila nad našimi fotografijami tako navdušena, da je celo skupino prosila, da fotografiramo njeno poroko. Seveda smo bili takoj za to. Pred poroko smo se dobro pripravili, pregledali smo veliko fotografij, tudi nekaj filmov na to temo, naročili smo si celo posebne enotne obleke, da smo bili videti res vrhunsko. Bili smo prava atrakcija. Si predstavljaš osem fotografov na eni poroki? Bilo je noro!

Pa delavnice studijske fotografije? Uporabljaš pravo studijsko tehniko ali raje delaš z bliskavicami?
Pri studijski pa je drugače, tu delamo s pravo studijsko opremo, predvsem zato, da vidijo, kaj lahko naredijo s primerno opremo. Za to pa ni nadomestil in zamenjav. Sicer pa večina mojih tečajnikov nima dodatnih bliskavic. Cenijo pa kakovostno svetlobo.

Kaj pa oprema? Že prej si omenila, da ničesar ne prodajaš, kaj imaš vse doma in s čim največ delaš?
Moj prvi fotoaparat sta mi v prvem letniku srednje šole kupila starša, Praktico s 50-mm objektivom. Pred tem sploh nisem imela aparata. Vsega so me naučili v srednji šoli. V tretjem letniku, ko sem vedela že več o aparatih, sem si kupila rabljen Canon AE 1 spet s 50-mm objektivom, zraven pa še Canonov zum objektiv 70–200 f 3.8 in od takrat naprej  delam s Canoni. Naslednji Canon je bil že z avtofokusom, moj prvi digitalni aparat pa je bil Canon D60. Kasneje D5. Objektive imam vse svetlobno močne s fiksnimi zaslonkami, 16–35 f 2.8, 24-70 f2.8, 70-200 f2.8; pa makro obročke in pa seveda objektiv, ki ga mora imeti vsak fotograf, 50-mm 1.4. Danes pa uporabljam Canon EOS 5 MkIII.

Kaj pa Tina brez fotoaparata sploh obstaja?
Absolutno! Če ne slikam s fotoaparatom, pa slikam v glavi, saj vse slike tako in tako najprej nastanejo v glavi.

Se sploh kam odpraviš brez fotoaparata?
Seveda, po mestu ga sicer ne nosim s sabo, ko pa grem na dopust ali potovanje, takrat je pa vedno z mano. Takrat je čas za tisto samo mojo fotografijo. Tako nastanejo fotografije dreves, vode, kamenja,… Na dopustu fotografiram za to, da se sprostim.

Pa še čisto za konec, kaj svetuješ svojim tečajnikom na koncu tečaja?
Konca praktično ne poznamo. Z večino se dogovorimo, da gredo naprej na nadaljevalni tečaj, potem pa fotografijo tako in tako toliko vzljubijo, da si želijo samo še napredovati.

Tina, hvala ker si bila moj gost.
Več o Tininih tečajih pa boste lahko prebrali v naslednji reviji!

Alojzov akt je kmalu po nastanku prejel prvo nagrado na spletnem portalu pixoto.com. ©Alojz Vintar

©Teja Pahor

©Boštjan Slak

©Aleš Kravos

©Mario Horvat

©Vanja Živanič

©Mojca Legiša

©Sašo Suzič

©Frenk Kajtna

©Špela Prah

©Tina Kristan

©Tjaša Klenovšek

©Marjan Gresl

©Tina Ramujkić